Jaka Bombač, 18. 12. 2023

Banalnost dejstev v poskusu resnice

Primož Bezjak, Eero Epner, Branko Jordan, Mart Kangro, Katarina Stegnar, Juhan Ulfsak: Zanimivo dejstvo. Stara mestna elektrarna, datum ogleda 3. 12. 2023.
:
:
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović
Foto: Ivian Kan Mujezijović

Ko sem vstopil v dvorano Stare mestne elektrarne, nisem bil dobre volje in bil sem v strahu pred posledično potrditvijo dejstva, da je žanr predstave Zanimivo dejstvo »dokumentarno gledališče, ki vključuje gledalce«.

Na slab dan nisi razpoložen za udejstvovanje, raje bi se spustil po zajčji luknji v izkušanju in doživljanju – brez vključevanja. Ampak ker si pač imel že karto in ker si se dogovoril, da boš o predstavi nekaj napisal, si vstopil v matrico: šest okroglih miz, razporejenih po odru, okrog vsake približno po 12 stolov, za približno 80 gledalcev, s črno zaveso zastrt avditorij. V ospredju dvorane malce privzdignjen oder, na njem miza in stol za popisovalca dogodka, podeljevalca točk in komentatorje. Neprijetno in malce strašljivo (po drugi strani pa odlično za testiranje lastnih obrambnih reakcij), sploh na tak črn zimski dan, ko se ti nič ne da. Ampak voditelji dogodka (trije izmed njih so Estonci) na začetku predstave zatrdijo, da v Estoniji ravno s takšnimi praznovanji razbijajo zimsko črnino, to pa se niti ne zdi tako iz trte izvito – sodobni ljudje smo pozabili na čar druženja in igranja, ki preganja temo. Sprejmeš, čeprav se še vedno počutiš neudobno, sploh ko izveš, da je format nekakšen kviz, v katerem moraš nenehno nekaj odgovarjati, in še to v skupini z drugimi ljudmi, kar ti je (vsaj če si bolj introvertiran) na beden dan težko všeč.

Vsakdanji resničnosti se kaj kmalu pridružita še dve resničnosti oziroma dve tangenti na isto resničnost: po eni strani materialnost dogodka v prizorih, ki so zamišljeni kot ilustracije »dejstev« oziroma pravilnih odgovorov na vprašanja, po drugi pa abstraktnost vprašanj, ki bolj od naših zgodovinskih intuicij nagovarjajo naše zgodbene intuicije. Nenehno nas namreč pehajo v špekulacijo o medsebojni povezanosti izraženih dejstev ter o tem, zakaj so avtorji za kviz izbrali ravno ta in ne drugih dejstev. Gledalci se svobodno posedemo po prostoru, s čimer se spontano formira šest skupin, ki smo pozvane k sproščenemu udejanjanju estonskega običaja za preživljanje zimskih uric; hkrati pa mimogrede še k tekmovanju, kjer medsebojno tekmujemo v pravilnem odgovarjanju na raznovrstna vprašanja. Tako bi žanr predstave morda lahko rafinirali v dokumentarno gledališče, kjer je teža interpretacije dogodkov, ki so dokumentarno poustvarjeni in predstavljeni, prepuščena gledalcem. Gledalci potemtakem sploh nismo več gledalci, ampak predvsem eksperimentalni subjekti: skupinsko presojamo resničnost dogodkov, ki naj bi se zgodili v raznih vojnih, imperialističnih, nasilnih, brezupnih kontekstih (v zgodovini nikoli nič novega); neke vrste mračna fantazijska pripoved, ki zahteva sistemsko afirmacijo, da bi bila resnična.

Voditelji sicer začnejo z lahkotnejšimi vprašanji, konkretneje z vprašanjem o prvi nogometni tekmi estonske nacionalne nogometne reprezentance. Estonska reprezentanca je svojo prvo nogometno tekmo igrala s Slovenijo. Zelo naključno vprašanje, ki zahteva domala arbitraren odgovor; veš, da je Slovenija očiten odgovor, ampak nočeš biti razumljen kot nacionalni narcis. Zato potem rečeš Litva in vsi ostali tudi, in to seveda ni pravilni odgovor, ker je pravilni odgovor – narcisoidno – Slovenija, in vse ostale skupine povedejo za točko pred našo skupino, ki se je poimenovala Snowflake zombies. Vsakič, ko izgovorijo ime tvoje skupine, ti je malce nerodno, ker si hotel, da je skupini ime mogoče samo Snowflakes; potem pa tvoja »ekipa« še izgublja za eno točko pred vsemi ostalimi, kar eden izmed komentatorjev ponazori s tabelo. »Ne vem točno, kako je lahko Estoncem to zabavno,« pomisliš in se odločiš, da boš vse skupaj vzel bolj v smislu nekakšnega izkazovanja sprejemanja zanimivih tujih običajev. Da je to zares estonski običaj, je svojevrstno zanimivo dejstvo, ki ga niti ne preveriš na spletu. 

Vsa vprašanja se tičejo zgodovinskih dogodkov, vendar so izjemno heterogena in nesistematično zastavljena. Poleg tega se ilustracije, ki jim sledijo, medsebojno razlikujejo po dolžini in kakovosti (včasih temeljijo na uprizarjanju, druge na naseljevanju prostora z raznimi materiali), s čimer popolnoma podrejo ritem kviza. Zato kot interpret informacij pristaneš v nekakšni interferenci raznolikih slojev zgodovinske materialnosti, ki je a posteriori z različnimi odločevalnimi postopki zreducirana na sistem sprejetih in nesprejetih dejstev. Predstava tako postane ponovljiva na nešteto različnih načinov: postane format, katerega značilnost je, da spreminja svoje oblike, a se nikoli ne izčrpa, saj je zgodovina lahko (re)konstituirana iz neskončno možnih perspektiv (začenši s sosledjem dejstev, ki ga določi ekipa voditeljev). To pa v kontekstu predstave ne implicira nujno neskončne arbitrarnosti in absolutnega subjektivizma, ampak prej neizogibno političnost (kolektivnega) procesiranja zgodovin in zgodb (nem. geschichte), pri čemer »političnost« lahko razumemo že kot minimalno političnost vnaprejšnje razdelitve udeležencev v šest skupin po 12 oseb različnih starosti, spolov in družbenih položajev ter njihovo postavitev v dvoumen (zabavno-tekmovalen) kontekst.

V nadaljevanju se je romantično-znanstvenofantastična domišljija naše skupine še poglobila, kar je seveda prispevalo k dejstvu, da je še bolj zaostala za drugimi, vendar se je na srečo to po prvem vprašanju prenehalo zapisovati. Vprašanje »Zakaj takrat, ko nekoga iščemo (v krizni situaciji), vpijemo 'UHUUUU' in ne 'AAAAAA'« se mi je kot jezikoslovcu zdelo enostavno, zato sem odgovor predlagal skupini in ne vem, kako se je na koncu zgodilo, da smo skupaj odgovorili »Ker (lepilo) UHU povezuje«, čemur je sledil trend vedno bolj (relativno) šaljivih odgovorov, ki so dobili samo prazne točke za izvirnost. Sicer pa postopoma tako ali tako sploh nismo več vedeli, ali se točke sploh še štejejo ali pa je pač vse samo neka igra, pri kateri tekmujemo v šaljivosti in baročni domišljiji. V takšnem kontekstu se (zgodovinski) dogodki, poustvarjeni v dokumentarnem slogu, razkrijejo kot materija, katere a posteriori (ne)resničnost je prepuščena dinamičnim afektivnim spremenljivkam procesno-interpretativnega sistema (nas).

V času debat o svobodi govora je Zanimivo dejstvo čudovito zasnovan poskus, ki v začasno vzpostavljeni (mikro)skupnosti raziskuje, kako se oblikujejo pogoji za strinjanje in nestrinjanje glede »dejstev«.

A posteriori (ne)resničnost je posredovana z »virtualnim« spajanjem dogodkov iz različnih obdobij in območij, predvsem pa z zelo različnih epistemoloških perspektiv, v posameznikovih in ekipnih odločitvenih dinamikah. Kot sem se naučil z opazovanjem svoje skupine, slog odgovarjanja na eno vprašanje (šaljivost) lahko vpliva na slog odgovarjanja na druga vprašanja. Ker smo pri enem odgovoru izpadli zabavno, smo hoteli izpasti zabavno tudi pri drugih. Zanimivo dejstvo tako lahko postavimo nekam vmes med sistemsko terapijo in dokumentarno gledališče: dokumentarno gledališče zato, ker ima predstava za izhodišče dejanske dogodke (četudi ne nujno medsebojno povezanih); terapija pa zato, ker je vsaka eksplicitno performativna postavitev v družbeni kontekst nekako terapevtska, saj nas sooči z dinamikami, ki jih lahko opazujemo tudi v širši družbi, ter z našo samopostavitvijo (subjektivacijo) v njih.

Vprašanja so na začetku dokaj homogena (kar bi pričakovali v klasičnem kvizu), kasneje pa postajajo vse bolj raznolika in se razpenjajo po širokem kontinuumu od banalnih (Obisk katere svetovne filmske zvezde je bil v šestdesetih letih v Estoniji razprodan? Njeno ime je podobno imenu Katarine (Stegnar). Torej: Ita Rina) prek praktičnih oziroma pragmatičnih ali antropoloških (Američani in Angleži v znakih za zasilne izhode uporabljajo rdečo, Evropejci pa zeleno barvo. Zakaj Evropejci uporabljajo zeleno barvo?) do zgodovinskoučbeniških in »političnih«. Ker je kontekst dogodka inherentno političen, pa politično obarvana navsezadnje postanejo tudi vprašanja o banalnih (»zanimivih«) in praktičnih dejstvih. Vprašanja, ki se tičejo »večjih« zgodovinskih dogodkov (čeprav se v kontekstu predstave termin »večji« dogodek izkaže za inherentno problematičen), se večinoma navezujejo na pomorstvo in oceane, denimo na pomorske bitke in pomorska potovanja. To po eni strani nakazuje na problematizacijo zahodne imperialistične zgodovine (eno izmed vprašanj se denimo tiče načina transporta sužnjev v času imperialističnega plantažnega gospodarstva), po drugi strani pa vzpostavlja metaforično krajino divje in deroče vode, ki jo proti koncu vedno močneje podkrepljujejo vprašanja na temo človeške ogroženosti in medčloveškega nasilja.

»Strah ti poje dušo« se glasi naslov filma znanega nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. To ni odgovor na vprašanje, zastavljeno v kvizu, ampak poskus priobčenja interpretativnega jedra predstave: ljudje, ki morajo, postavljeni v naključne skupine, odgovarjati na naključna vprašanja, začnejo tvoriti sisteme resnic, ki nikoli niso popolnoma absolutni, saj po eni strani ni dokončnega odgovora na vprašanje ravni zgodovinske analize (specifično-obče), po drugi strani pa se k odločanju o resnici primešajo afektivne reakcije (strah, sram, domišljijska vznesenost), ki so v dvojnem oziroma dvoumnem kontekstu tekmovanja in sproščene zabave močno potencirane.

Tako predstava ne ostane na ravni naivne kritike teorij zarot, ampak napreduje k problematizaciji samega načina formacije zgodovinske (do neke mere pa tudi obče znanstvene) vednosti. Kdor je kadarkoli opravljal arhivsko delo, se zaveda, da je zgodovina mnoštvo dogodkov, ki so šele a posteriori priobčeni na določeni ravni analize in postavljeni v vzročno-posledično verigo povodov in posledic. Kdor se je kadarkoli moral odločati, pa se zaveda, da na njegove ali njene odločitve v različnih situacijah vplivata družbeni kontekst in afektivna naravnanost. V času debat o svobodi govora je Zanimivo dejstvo čudovito zasnovan poskus, ki v začasno vzpostavljeni (mikro)skupnosti raziskuje, kako se oblikujejo pogoji za strinjanje in nestrinjanje glede »dejstev«.

V zadnjem delu predstave se začne format kviza postopoma krušiti. Vprašanja so vedno redkejša, vedno več pa je ilustracij in poustvaritev, ki se na samem koncu predstave ločijo od zgodovinske materialnosti in postanejo povsem »gledališke« v smislu vezanosti na afektivni učinek, ki ga sprožijo v gledalki. Na odru se oblikuje viharna krajina pomorskega boja (z morjem ali z drugimi ladjami): gledališki vihar prične pihati iz vseh smeri, črna zavesa, ki ločuje avditorij od odra, pa zaplapola po celotni dvorani. Voditelji jo poskušajo nadzorovati, vendar prekrije najprej prvo, potem pa še drugo in tretjo skupino. Ko se vihar umiri, v dvorani ponovno zasveti luč, zavesa pa pade na tla. Obstanemo v zatišju. Udobno je, vendar nas nekaj moti: gledalci smo sedaj ločeni na dve skupini, med katerima ena sedi na odru, druga pa v avditoriju. Čeprav se medsebojno opazujemo, smo si sedaj bolj tuji kot prej. Ločitev se je zgodila popolnoma neopazno, skorajda brezšivno, zavita v meglico spektakelskega dogodka.

Predstava Zanimivo dejstvo tako postane simulacija družbenih odločevalnih postopkov, ki se ji ob koncu pridruži še »gledališki trik« ločitve, tako značilne za dogmatično mišljenje, v katero nas (sploh v kriznih obdobjih) sili politična polarizacija. Dejstva ne obstajajo kot točke v času, ampak kot multiplicitete; tangente na »resničnost«, ki sicer obstaja, a v bolj zamotani obliki, kot si drznemo verjeti.

Povezani dogodki

Jaka Bombač, 24. 2. 2024
Potenciali filozofskega gledališča
Jaka Bombač, 2. 2. 2024
Glasilke kot dramatis personae