Blaž Gselman, 19. 3. 2024

Avtofikcija gre na oder

Eva Mahkovic, Nataša Matjašec Rošker: Toxic. Drama SNG Maribor, Mali oder, datum ogleda ponovitve 12. 3. 2024.
:
:
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor

Nedavni izid knjige Toxic dramaturginje in piske Eve Mahkovic je bil za tukajšnji literarni prostor resnični dogodek. Podporna mašinerija korporativnega založništva tu prav zagotovo ne predstavlja celotne zgodbe o uspehu. Je pa prav to – ustrezna podpora, ki lahko izkoristi ugodne silnice v literarnem polju in poskrbi za to, da neko pisanje ne bo spregledano. A se zdi, da Toxic za anonimno življenje tako ali tako ni imel prav veliko možnosti. Široko bralsko občinstvo je bilo tako rekoč vselej že pripravljeno na branje te knjige. Nadalje je to sprožilo kar nekaj premislekov v strokovni literarni javnosti, ki je tematizacijo osredinila okrog žanrskosti romana. Iz teh obdelav je izšel precej poenoten diskurz o avtofikciji v literaturi, ki naj bi predstavljala specifične pogoje za subjektivacijo in naj ne bi bila reduktibilna na drugačne pripovedne tehnike in formalne prijeme zanje. Avtorici je očitno uspelo napisati besedilo, ki je simptom današnjega časa, kakor se lahko formalizira v diskurzivnih formacijah, ki jim pripisujemo značaj literarnosti.

Reakcijski čas mariborske Drame na Toxic je bil izjemen. Izid knjige in začetek tekoče gledališke sezone sta (vsaj približno) sovpadla, še globoko v sezoni pa že lahko gledamo dramatizirano gradivo iz romana na Malem odru. Dramatizacijo je opravila avtorica sama, medtem ko je besedilo priredila in uprizoritev tudi idejno zasnovala prejemnica Borštnikovega prstana v preteklem letu Nataša Matjašec Rošker. Njena zasnova skuša vsebini iz romana dati občo veljavo izkustva ženske v kompleksu sodobnih družbenih odnosov, kar dobi osrednji formalni izraz v dveh performerkah; poleg Matjašec Rošker same vidimo na odru še Lizo Marijino. Če je pripovedovalkin »jaz« iz romana skrajni subjektivistični glas, pa se torej v odrski priredbi podvoji ob hkratni (notranji) premestitvi mesta izrekanja (manifestno se to kaže kot generacijska premestitev, na kar koncept uprizoritve z izborom performerk deklarirano cilja), s čimer se težnja po univerzalizaciji izkustev formalizira.

Vsebina romana je nizanje ne-več-reprezentacij (nečesa neposrednejšega), rafal neobdelanega gradiva, ki svojega pomena (dozdevno) paradoksno nima niti časa organizirati v določenem formalnem literarnem izrazu, a ne glede na to takšen tekst vendarle proizvaja svoj značilni stil. Mahkovic besedilo tke s prepletom številnih referenc iz popularne kulture, blagovnih znamk, ki, sopostavljene ena ob drugo, skupaj proizvedejo življenjski stil, pa nato dalje iz referenc klasičnega umetnostnega kanona, kot da mora upravičiti ali pa vsaj uravnotežiti tisto prejšnje. Med vso to množico hipnih vtisov se vije še pripoved o nemožnosti idealne ljubezni, ki dosega tradicionalne metafizične razsežnosti. Takšna mreža referentov se sestavi v še vedno precej neznosno bivanje v sodobnih kapitalističnih družbenih odnosih, ki proizvaja, če že kaj, vsaj obilico anksioznosti. 

Zastavek uprizarjanja Toxic je (pričakovano) skladen z naklonjenim odnosom do avtofikcije. Odrsko reprezentacijo si je prislužil, ker naj bi bil sposoben proizvesti pozicije, v katerih lahko pridejo do izraza kolektivne subjektivnosti. Vprašanje je le, ali želja po zastopanju zgodovinsko spregledanih v obravnavanem primeru res sovpade z dejansko vsebino uprizoritve. 

Vsi ti vsebinski poudarki so se v zgoščeni obliki prenesli tudi na oder, kjer so obdelani z nekaterimi za uprizoritveni jezik specifičnimi formalnimi prijemi. Rafali so se ohranili kot poudarjena izreka obeh protagonistk, ki ji daje univerzalno pretenzijo dosledna uporaba mikrofona. Kot premori med njimi so dodani songi, pop napevi v avtorstvu Lize Marijine, ki izrečeno vsebino hkrati utrjujejo, saj je ves Toxic potopljen v pop reference, kot so verzi iz popevk Taylor Swift, in potujujejo, saj so najočitneje formalno obdelana vsebina, torej so kot reprezentacija posredovani občinstvu. Za hrbtoma performerk se na treh zaslonih vrsti video z nizom fotografij (avtorica videa je Vita Kolar), podob, ki sledijo ritmu izrekanja – menjajo se v desetinkah sekunde – in dopolnjujejo referenčni okvir besedila kot poskus vizualizacije njegovega kulturnega prostora. Kot fragment uprizoritvene celote tudi povsem sledijo logiki besedilnega materiala – so brez distance in se ne skušajo strukturirati kot reprezentacijski material z lastno proizvodnjo pomena. 

Nataša Matjašec Rošker in Liza Marijina sta kot odrski figuri Toxica usklajen duo, ki proizvaja medsebojno razmerje s tem, da z igralskima interpretacijama ohranja minimalno razdaljo med svojima deloma. Na eni strani je izraz mlajše protagonistke neposrednejši in zdi se, da ima izrečeno bolj ponotranjeno in pri tem ne uporablja nobenih filtrov. Starejša protagonistka je po drugi strani morda zgradila mehanizme, s katerimi lahko zavzame minimalno distanco do izrečenega, a to še ne pomeni, da se s tem ne poistoveti. Nasprotno, rahla (cinična) distanca, če ta res obstaja, je prav tisto, kar ji šele omogoči identifikacijo z izrečenim. Nemara komplementarna igralska izraza nakazujeta na še en formalni poskus, kako preseči sicer najprej in predvsem partikularno pozicijo, ki izhaja iz manifestne vsebine (tako romana kot odrske priredbe). 

Žanr avtofikcije v sodobnem času buri duhove. Številni njegovi zagovornice in zagovorniki menijo, da lahko z zapisovanjem neposrednega izkustva do svojega zastopstva končno pridejo tudi doslej preslišane družbene skupine. Bolj kritični pogledi na ta žanr ga označujejo za kulturni simptom družbenih napetosti zadnjih desetletij, v katerih so se razgradile številne kolektivne vezi, nadomestile pa so jih partikularne pozicije, ki otežujejo povezovanje. Zastavek uprizarjanja Toxic je (pričakovano) skladen z naklonjenim odnosom do avtofikcije. Odrsko reprezentacijo si je prislužil, ker naj bi bil sposoben proizvesti pozicije, v katerih lahko pridejo do izraza kolektivne subjektivnosti. Vprašanje je le, ali želja po zastopanju zgodovinsko spregledanih v obravnavanem primeru res sovpade z dejansko vsebino uprizoritve.

Liza Marijina, Vita Kolar, Eva Mahkovic, Nataša Matjašec Rošker

Povezani dogodki

Blaž Gselman, 3. 4. 2024
Neskončno izčrpavanje delovnega človeka
Blaž Gselman, 22. 1. 2024
Najboljše od možnih morij
Blaž Gselman, 27. 12. 2023
Prijateljici za vedno