V zloženki, ki pospremi novo uprizoritev novomeškega Anton Podbevšek Teatra – dramatizacijo romana srbskega režiserja, scenarista in pisatelja Gorana Markovića Beograjski trio – preberemo, da je bil avtor (sprva) začuden nad predlogom inscenacije in da je podvomil v »dramski oz. gledališki potencial« besedila. In na neki način je imel prav: gost roman namreč sestavljajo napaberkovani dnevniški zapiski, uradni dokumenti, pisma, pričevanja, ki jih uokvirja intimnejša zgodba o ljubezenskem trikotniku, v katerega so vključeni angleški romanopisec Lawrence Durrell v funkciji kulturnega atašeja Združenega kraljestva, njegova učiteljica srbohrvaščine Vera Tankosić in njen mož, polkovnik Jugoslovanske armade Bora Tankosić. Besedilo bi tako v polju uprizoritvenega hitro lahko zdrsnilo v monotonost ali stagniranje dramaturške linije besedila, vendar se istoimenska predstava temu izmika predvsem z usmerjeno in funkcionalno dramatizacijo ter z živimi premenami leg, ki segajo od strogo dokumentarnih prek skorajda akcijskih do melodramskih.

Režiser in avtor dramatizacije Matjaž Berger besedilo na oder postavlja v komorni maniri, z le blagimi mizanscenskimi, a simbolnimi posegi v prostor (koreografija Gregor Luštek), ki ga skorajda bolj kot živi, oprijemljivi akterji na odru razgibajo projekcije v gradivu omenjenih (resničnih) posameznic in posameznikov: od Elizabete II. do kopice jugoslovanskih veljakov, ki se posredno vpenjajo v dogajanje. Bolj ali manj le s stoli opremljen prazen oder dograjujejo stranski (pisarniški) dogajališči MI6 in veleposlaništva ter proti občinstvu potegnjena pista, ki z drobnimi spremembami in kljub le trem kamnom na poligonu postane zlovešč – in predvsem neobvladljiv – zapor, luknje v pisti pa prostor možnosti neomejenega medčloveškega mučenja in izživljanja (scenografija Simon Žižek in Matjaž Berger). Jedro izraza predstave je vsekakor besedilo, ki je samo po sebi – ne glede na svojo potencialno (le) fiktivnost – skoraj filmično epsko: antiljubezenska zgodba v času in prostoru surovega predalčkanja na staliniste in (sprejemljiv) preostanek ljudi osvetljuje mračne plati bivše skupne države in njene ureditve pa tudi tako sentimentalno opevanega Kvarnerja, kjer v času golootoškega taboriščenja med poletno sezono na obale Raba včasih zanese kakšno zaporniško truplo. Vizualna plat predvsem s kostumsko shemo na čelu sloni na neobloženi avtentičnosti časa (kostumografija Peter Movrin in Metod Črešnar), odrsko dogajanje pa se sodobnosti delno primika z aktualnejšo, močno atmosferično glasbeno opremo (Duo Silence), ki poglobljeno niansira razpoloženjske ploskve izrečenega.

Jedro izraza predstave je vsekakor besedilo, ki je samo po sebi – ne glede na svojo potencialno (le) fiktivnost – skoraj filmično epsko: antiljubezenska zgodba v času in prostoru surovega predalčkanja na staliniste in (sprejemljiv) preostanek ljudi osvetljuje mračne plati bivše skupne države in njene ureditve pa tudi tako sentimentalno opevanega Kvarnerja, kjer v času golootoškega taboriščenja med poletno sezono na obale Raba včasih zanese kakšno zaporniško truplo.

In tega izrečenega je res veliko: režiserjeva dramatizacija uvaja kar dvanajst likov, za katere se sprva zdi, da so nekoliko nepotrebni, a se med dogajanjem razvijajo v polnokrvne, zaokrožene in nujne akterje tega dramskega sveta. Jezikovna ravan sega od slovenščine do srbohrvaščine in (u)molka, znotraj katerega je še posebej v polju siceršnje gostote besedila intriganten lik Bora Tankosića: Svit Stefanija ga povečini interpretira prek drobnih mimičnih sprememb, ki razkrivajo strtost, a nikoli uklonljivost. Slednje še toliko bolj pride do izraza v relaciji in kontrastu z dikcijo Lawrencea Durrella Luke Bokšana, ki vedno znova zazveni kot privzdignjen literarni citat in s tem neobhodno razkriva tudi globoke prepade med privilegiranimi in ne-več-privilegiranimi – ter njihovim prostorom (ali svobodo) govora. Enako prečenje pozicij se dogaja pri ženskih likih: medtem ko Durrellova žena Eve – ta je predvsem zaradi mnogoplastne, rahlo cinične interpretacije Tine Resman kljub odrinjenosti zanemarjane žene v drugi plan izrazito eruptiven lik – kljub preskrbljenosti trpi za osamljenostjo v tuji deželi, se taboriščnice soočajo z (brez)upom v zgolj preživetje nemogočega vsakdana, v katerem so se pravzaprav znašle zaradi moških: Vera Tankosić v interpretaciji Gaje Filač zaradi moža, mlada novinarka (Jana Menger) pa zaradi nekega drugoligaša, ki ga je preveč bolela mladenkina zavrnitev ob vabilu na zmenek. Inscenacija Beograjskega tria tako razkriva tudi pretekle družbene ureditve in obupno razslojenost, ki jo simbolno prikazujeta tudi obstranski pisarni predstavnika MI6 in britanskega veleposlaništva (Gregor Podričnik in Gregor Čušin) s svojimi sporočili, zraven pa neobremenjeno (in duhovito) dodajata pozdrave in kuharske recepte svojih žena. Ekipa represivnih organov (Mario Dragojević, Jure Žavbi, Gal Oblak, Inti Šraj) pa predvsem v sozvočju s kaznjenci, ki si kupujejo svobodo (Primož Petkovšek), postavlja krajino tesnobe, stanja večne pripravljenosti pa tudi pobezljane okrutnosti nekega časa, ki ga od naše zdajšnjosti uprizoritveno odmika tudi uporaba mikrofonov, s katerimi izrečeno zazveni skoraj kot radiofonski dokument časa – v interpretacijskem smislu pa ta poseg razkriva tudi razlike v obvladovanju tovrstne izreke v igralski zasedbi.

Konec z Verino skorajda neverjetno, a pravzaprav zelo metaforično smrtjo ne kaže le na propad dvojne intimne zveze, temveč predvsem na propad človečnosti: medtem ko nekoga žrejo morski psi, drugi doživlja živčni zlom ob zaslišanju, tretji beži v prostalinistično zavetje stran od matične države – ustroj sistema pa nemoteno teče dalje in neprenehoma kaznuje nove in nove neugodno misleče posameznike. Še bolj kot to pa v oči zbode izrazita okrnjenost družbene in medčloveške empatije, senzibilnosti in pripadnosti, kar se zdi tudi najaktualnejši komentar našega časa in prostora. Beograjski trio, ki ga zaokroži še posnetek avtorja romana, je vsekakor ambiciozen in natančno premišljen dokumentaristično-fikcijski odrski projekt, ki s svojim resnim in spoštljivim pristopom k obdelanemu gradivu omogoča živo in kompleksno gledališko doživetje.