Dnevniku Ane Frank je bilo v zadnjem času pri nas namenjene precej pozornosti. A knjiga ni bila objekt javnih izrekanj zato, ker bi nekdo želel afirmirati njeno pomembno vsebino, temveč zaradi odločitve, da pedagoginje in pedagogi ne potrebujejo (več) seznama priporočenega čtiva za usmerjanje bralnih navad šolajočih se otrok. Skupaj s seznamom je tako tudi Anne Frank odpadla kot priporočeno branje. Gesta je zgolj na videz korak proti večji svobodi in manj avtoritarni naravnanosti šolskega sistema. Argument o svobodni odločitvi o (ne)izbiri tega ali onega teksta za šolsko branje, pri čemer se odločitev sprejema v odsotnosti nekega vnaprej danega seznama, ima svojo racionalnost. Splošna vednost je končno tako degradirana, da ne potrebuje več seznamov, ki bi jo kvaziavtoritarno vzgajali. Sama od sebe bo uspela izbrati tako ali drugače »zaželeno« čtivo. Zato ni malo možnosti, da se na koncu med prebranimi teksti dejansko ne bodo znašli Annini dnevniški zapisi.
Na drugi strani je uvrstitev Dnevnika Ane Frank na gledališki spored v zgoraj opisanem kontekstu potemtakem poteza, zavezana drugačni vrsti svobode. Zagotovo ne takšni, za katero je vse relativno, posledica te relativnosti pa je tako rekoč po nujnosti tudi reorganizacija spomina in s tem revizija zgodovine. Vprašanje, katera zgodba bo videna ali slišana ter katera problematika bo deležna reprezentacije, je vedno neke vrste boj. A del boja je tudi to, kako zgodbo – če smo si že izbojevali družbene pogoje za tovrstno početje – povemo. Ne glede na vse predstave, ki jih gojimo o tem, pa je naše početje vselej izjemno avtoritativno in običajno celo precej avtoritarno (ni zaman vsa ideologija okoli figure avtorja), saj ko se za nekaj odločimo, očitno, vse ostalo izključimo.
Tekstovni material uprizoritve, njeno besedilo, je močno oprto na knjižno različico Dnevnika Ane Frank. Opravka imamo torej s prvoosebno pripovedjo, ki bi jo lahko – v uprizoritveno formo predelan dnevniški tekst – označili za (dokumentarno) kroniko, zato ima pripoved – že od dnevniške forme prevzeto – značilno linearno časovno strukturo. Obenem se ta kronika vpisuje v širši družbeni, tj. zgodovinski okvir. Se pravi, pripoved ima kanoničen literarni status prav zaradi specifičnega sovpadanja posamezničine kronike s sočasnimi zgodovinskimi dogodki. Pri tem seveda ne moremo spregledati, da je bila ta posameznica Judinja, zgodovinski dogodki pa imperialistični pohod nemškega fašizma, ki se je utemeljil tudi na iztrebljenju judovskega prebivalstva.
Tekstovni material uprizoritve, njeno besedilo, je močno oprto na knjižno različico Dnevnika Ane Frank. Opravka imamo torej s prvoosebno pripovedjo, ki bi jo lahko – v uprizoritveno formo predelan dnevniški tekst – označili za (dokumentarno) kroniko, zato ima pripoved – že od dnevniške forme prevzeto – značilno linearno časovno strukturo.
Odrske rešitve, s katerimi se v uprizoritvi razrešujejo reprezentacije družbenih konfliktov, predstavlja izčiščena belina scenskega prostora (scenograf Branko Hojnik), s treh strani obdana s projekcijskimi platni, na katera je projiciran video Ateja Tutte, ki s fragmentiranim arhivskim videomaterialom pripoveduje o zgodovinskih dogodkih druge svetovne vojne. Edini preostali scenski element so – simbolično – kovčki. Režiser Vinko Möderndorfer je poiskal učinkovito rešitev za klavstrofobično vzdušje malega stanovanja, v katerem se je v Amsterdamu skrivala štiričlanska družina Anne Frank skupaj s še eno tričlansko judovsko družino. Štirikotnik iz lepilnega traku je abstrakcija stanovanja na odru in označuje polje, v katerem se je Judom dovoljeno gibati (pa še to čez dan le potihoma, da jih kdo, ki je spodaj v stavbi, ne bi slišal). Občutek je sila tesnoben, kadar gledamo sedem protagonistk in protagonistov na majhnem prostoru, kako jih obdaja video z nacistično parado ali bombardiranjem mesta.
Čas v takšnem okolju nepovratno odteka in katastrofa je vse bliže, a obenem ujetost v brezizhoden položaj nakazuje tudi ciklično časovno izkušnjo ali kar brezčasje. Najbolj je ta princip razviden v besedah Gospoda Van Daana, ki nekajkrat v uprizoritvi ponovi, da bodo do hanuke gotovo že svobodni, medtem ko mine leto in nato še eno. Druga takšna zgostitev paradoksne izkušnje hkratnega odtekanja časa in njegove cikličnosti (oziroma nenapredovanja) je prepevanje judovske ljudske pesmi Tumbalalaika v jidišu ob pomembnih judovskih praznikih ali (Anninih) rojstnih dnevih.
Ker ima Anna pripovedovalsko avtoriteto, zaseda večino časa tudi osrednji del že tako skopo odmerjenega prostora. Möderndorferjeva režija obrtniško spretno razrešuje izmenjevanje Annine pripovedi z igranimi prizori, v katere je vključen celoten ansambel (ki je obenem primoran manevrirati s svojimi kovčki). Anna je razumljivo tudi najbolj razplasten lik. Gaja Filač v vlogi naslovne protagonistke uspešno razgiba Annin portret s paleto občutij, ki se vsa, glede na situacijo, neredko gibljejo v skrajnostih. Preostali, Saša Pavlin Stošić (Margot Frank), Medea Novak (Edith Frank), Tadej Pišek (Otto Frank), Barbara Vidovič (Gospa Van Daan), Aleš Kranjec (Gospod Van Daan) in Timotej Novaković (Peter Van Daan), ji prav tako spretno sledijo vsak(a) v svojih izraznih potezah. Ker je Dnevnik nujno tudi katalog Anninih premišljevanj in občutenj, so ostali nujno bolj »sploščeni« kakor ona sama. Predvsem pa so, ker jih vidimo z Anninimi očmi, praviloma racionalizirani v eni karakterni potezi, in to igralska ekipa kot celota zelo dobro sežame. Če lahko naslednjo potezo Gospoda ali Gospe Van Daan že kar vnaprej slutimo, je to prav posledica učinkovitega prikazovanja tega, kako je Anna v svojih dnevniških zapisih artikulirala tisto, kar je opazovala v ljudeh okoli sebe.
A kar se nam morda kaže kot obrtniška spretnost, bi lahko postala konceptualna zagata uprizoritve. Dramatizacija predpostavlja določeno izvajanje avtoritete nad besedilno predlogo. Pri Möderndorferju je to določeno s humanističnim zanosom kot očitno poglavitno gesto. To je še posebej razvidno iz epiloga, v katerem oče Otto Frank »izstopi« iz predstave in občinstvu skoraj didaktično položi na srce, naj ga vodi ljubezen do soljudi, kar naj bi bilo tudi Annino vodilo. Neločljiva od humanistične ideologije, s katero je prepredena uprizoritev, je torej figura očeta. Ta zgodovinsko niti ni netočna, saj gre za tipično patriarhalno glavo družine. Vselej sprejema odločitve (neredko tudi za drugo družino), tudi v najkočljivejših situacijah pa ohranja, kot radi pravimo, mirno kri in trezno presojo. To je seveda praktično že povsem literarno obdelan lik, njegova hči ga je lahko v resnici tako videla, morda pa tudi ne. Težava nastane, ker nas takšno prikazovanje nehote napoti na misel, da so prav te njegove karakterne poteze odločile v njegov prid, saj je kot edini iz obeh družin, ki so se skupaj skrivale, preživel pogrom nad Judi. Kakor da bi ga rešila njegova racionalnost. A drugače uprizoritev ne bi mogla teči, saj ji daje prav lik Otta Franka notranjo koherentnost, čeprav ni pripovedovalec. Je pa zato ključni gradnik pripovedi. Če nam zaključek predstave prinese dobronameren poduk, potem smo nemara lahko tudi kritični do tega, da bi ta v bodoče prihajal s privilegiranih mest v patriarhalnih družbenih strukturah.