V sodobnem času, ko je lastništvo nepremičnine postalo skorajda življenjski projekt in ko se ideja doma vse pogosteje veže na vprašanja identitete, samouresničitve in družbenega prestiža, pridobivajo skupnostne oblike bivanja nov pomen. Vila blok Evropa v režiji Barbare Hieng Samobor in dramaturgiji Eve Mahkovic si kot dramsko izhodišče vzame gradbeno skupnost in njeno zmožnost (ali nezmožnost) realizacije ideala sobivanja. Izhajajoča iz dramskega besedila Lutza Hübnerja, enega najpogosteje uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, na odru izrisuje raznolik nabor protagonistov, ki se, vsak s svojo predstavo o življenju v skupnosti, podajo v skupni gradbeni projekt. Luksuzno, a vendar inkluzivno bivališče, ki naj bi združevalo različne družbene sloje in življenjske stile, se kaj hitro prelevi v prostor napetosti, deziluzije in razkritja individualnih interesov. Igra, ki jo je Hübner v izvirniku naslovil »Richtfest« (slavje ob postavitvi ostrešja), se do ritualnega zaključka gradbenega procesa ne prebije – simbolični vrh stavbe nadomesti razpad skupnosti. Tako predstava vstopa v polje družbene satire, v kateri ideal sožitja trči ob raznolike značaje, nasprotujoče si vrednote, pričakovanja in strahove udeležencev. V središče kritične refleksije vstopijo temeljna vprašanja skupnostnega bivanja: kje so meje solidarnosti? Kako (ne)uresničljiv je ideal skupnosti v neoliberalnem vsakdanu sodobne Evrope? In ali lahko prostor kot fizična kategorija res nadomesti manko družbene empatije?

Barbara Hieng Samobor predstavo režira z nevpadljivim pristopom, ki ob odsotnosti izrazitih režijskih intervencij uprizoritvene temelje snuje na izraziti kolektivni igri. Ta ne sledi klasičnemu hierarhičnemu razmerju med protagonistom in spremljevalnimi liki, temveč dogajanje plasti v horizontalni napetosti med enakovredno prisotnimi akterji. Znotraj vsakdanjih prizorov – pogovorov, sestankov, kosil – se po začetni fasadi vljudnosti razkrivajo kompleksni značaji, zamolčane napetosti in subtilna razmerja moči, ki postopoma razgrajujejo iluzijo skupnosti in razgaljajo krhkost medčloveških vezi v pogojih navidezne enakopravnosti. Tako nastaja dinamičen prostor napetosti, kjer se drama tke iz prepletanja raznolikih družbenih položajev, ideoloških nastavkov in eksistenčnih pričakovanj. Ključni režijski poudarki temeljijo na ritmizaciji kolektivnih prizorov, kjer postavitev likov v prostor deluje kot koreografija družbenih vlog: mizanscena in gestika tvorita plasti dramskih razmerij; drobci interakcij delujejo kot drobni detonatorji emocionalnih premikov, obarvani s previdno dozirano komiko kot orodjem družbene ironije. 

Scenografija Darjana Mihajlovića Cerarja uprizarja nedokončan arhitekturni skelet, ki spominja na betonsko lupino bodočega bivanjskega objekta. Zidovi brez ometov, izpostavljeni tramovi in betonsko dvorišče delujejo kot projekt v zastoju, kot metafora neuresničljive ideje o skupnosti ali točka napetosti med idejo in realnostjo izvedbe. Okvir strešne konstrukcije brez zaščite pred zunanjostjo postaja vizualna metafora evropske hiše brez kritja, izpostavljene vsem zunanjim in notranjim nevihtam, in brez notranje kohezije. Odsotnost opreme in razkošja še dodatno poudarja abstraktnost prostora, ki ne služi udobju, temveč postaja kulisa projekcij, želja in razočaranj. Svetloba pada v ostro diagonalnih sencah, ki ustvarjajo vtis kletke in subtilno sugerirajo, da je prostor domnevne svobode obenem tudi prostor omejitev in ujetosti v lastne individualne cilje (oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik).

Znotraj vsakdanjih prizorov – pogovorov, sestankov, kosil – se po začetni fasadi vljudnosti razkrivajo kompleksni značaji, zamolčane napetosti in subtilna razmerja moči, ki postopoma razgrajujejo iluzijo skupnosti in razgaljajo krhkost medčloveških vezi v pogojih navidezne enakopravnosti.

Paleta življenjskih slogov kolektiva – od angažiranih idealistov do malomeščanskih tradicionalistov in samozavestnih individualistov – razkriva globlje razpoke v razumevanju skupnosti, solidarnosti in prostorske intime. Te razlike se izrazito odražajo tudi v kostumografiji Bjanke Adžić Ursulov, ki izhaja iz družbenega kodiranja videza, saj vsak lik nosi svoj status dobesedno na sebi. Razlika med bolj uniformiranimi, elegantno minimalističnimi opravami in bolj tradicionalnimi izbirami korespondira z ideološko razpoko v skupnosti: vizualna raznolikost vrhunec dramske vzporednice doseže v trenutku, ko najmlajši par (Klara Kuk in Matevž Sluga) – simbolično predstavljen kot prihodnost skupnosti – ob novici o naraščaju ostale člane zaprosi za finančno pomoč. Njuna spremenjena življenjska situacija ne sproži le praktičnih pomislekov, temveč razgali globoke vrednostne delitve in kolektiv polarizira na dva ideološka tabora – prvi, katerega obraz sta premožna investitorja Vera in Ludger (Ajda Smrekar in Gregor Gruden), utemeljuje moč odločanja z višino vloženega kapitala, drugi, z vodjo mladinskega centra na čelu, pa se zavzema za fleksibilnost, vključevanje in skupno redefinicijo pogojev bivanja. Arhitektov (Matic Lukšič) osebni projekt, vizija elitnega futurističnega bivanjskega objekta, ki naj bi z estetsko čistostjo in inovativno prostorsko zasnovo presegal vsakdanjo pragmatiko, se tako razkrije kot prazna forma, ki ne zdrži obremenitve konkretnih življenjskih okoliščin.

V dinamiko komično obarvanih konfliktov, ki jih lik Zgodovinarke Brigite (Bernarda Oman) z distanco in analitičnim zanimanjem opazuje kot družbene eksperimente v živo, vstopa figura Mlade ženske (Lara Wolf), ki razgrajuje prevladujoči uprizoritveni kot in ideološko kompozicijo prostora. Njena oprava, povsem zunaj meščanske estetike, spominja na uniformo zapornice ali brezdomke. V tej dvoumni podobi se kot ujetnica in opazovalka hkrati vzpostavi kot idejni in etični korektiv ostalim. Z izrazito intelektualno lucidnostjo, ki jo gradi s citati ameriške avtorice Roxane Gay, v prostor vnaša distanco in ost družbeno kritičnega cinizma. Odpira dimenzijo družbene nevidnosti in deluje kot utelešena ideja kritike kapitalističnega sistema ter sodobne Evrope, ki pod krinko liberalne odprtosti reproducira razredno neenakost in izključuje najranljivejše. Njena prisotnost razkriva, da solidarnost postaja privilegij premožnejših in da za fasado strpnosti ostajajo mnogi sistemsko prezrti in odrinjeni. Kljub jasnosti umestitve je njena pozicija v pretirano deklarativni eksplicitnosti manj učinkovita.

Igralski ansambel se v večini uspešno izogne karikirani ilustrativnosti in ekspresivnemu pretiravanju, pri čemer iz karakternih pomanjkljivosti likov izlušči subtilno komično poantiranost, ki ostaja znotraj realističnega uprizoritvenega jezika. Dialogi, ki mestoma razpadejo v nerazumljive zvočne kulise, učinkovito ponazarjajo postopno vsebinsko dezintegracijo skupnosti tudi na formalni ravni. V karakterni izoblikovanosti izstopajo posamezni igralski prispevki: Tina Potočnik Vrhovnik prepričljivo gradi kompleksno in razcepljeno podobo Vodje mladinskega centra, ki se giblje med pretirano čustveno odvisnostjo do partnerja Kolmana (Joseph Nzobandora - Jose) in angažirano socialno zavzetostjo; Klara Kuk z odrsko avtentičnostjo v lik vnese relevantna vprašanja sodobne ženske v primežu patriarhalnih vzorcev; medtem ko Matic Lukšič v vlogi arhitekta s komično artikulacijo razgrinja tragikomičnost utopične estetske vizije. Nastopajo tudi Karin Komljanec, Boris Ostan, Tomo Tomšič in Matej Sluga.

Tako kot evropski projekt obljublja odprte meje, kulturno raznolikost in skupni napredek, tudi Vila blok Evropa na začetku ponuja sanjsko, arhitekturno sodobno vizijo. A kmalu izgubi svojo povezovalno moč in postane polje ideološkega boja, v katerem se zrcalijo širše razmere sodobne družbe: razslojenost, pomanjkanje socialne varnosti in krhkost empatije kot družbene vezivne sile. Predstava z adaptacijo, ki besedilo premešča v slovenski prostor, tako ni zgolj drama o neuspelem stanovanjskem projektu; je politična alegorija, ki v prerezu gradbene skupnosti uprizarja krizo evropske ideje in hkrati zarezuje v specifike slovenskega prostora, kjer stanovanjska politika ostaja nenačrtovana, javno dobro pa je vse bolj nadomeščeno z zasebnim interesom. Pri tem se prav solidarnost, ena izmed ključnih idej evropskega povezovanja, izkaže za najbolj krhko in obenem najbolj razgaljeno točko skupnega bivanja. Zdi se, da nas Vila blok Evropa opozarja: če želimo dom, ki presega zidove, moramo najprej razrešiti razpoke v temeljih; tam, kjer se stikajo ideali in interesi.