Predstava 2020, ki je nastala v režiji Ivice Buljana, za podlago jemlje dela Yuvala Hararija, ki so v zadnjih letih prevzela svetovno javnost. Tako kot Hararijev opus je tudi predstava razdeljena na tri dele: Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti ter 21 nasvetov za 21. stoletje. Igralci se v predstavi spopadajo z eksistencialnimi problemi, ki prepletajo naš vsakdan ter nam tako tematiko še bolj približajo.
Predstavo otvori Jurij Zrnec z imitacijo Slavoja Žižka, njegovo razpravljanje pa prekine skupnost iz preteklosti, ki jo predstavlja preostanek ansambla. Na svoj račun pride tudi Zvezdana Mlakar z udarnim monologom o izgorelosti in preobremenjenosti povprečnega človeka ter s simulacijo vsem znane pogovorne oddaje, ki gledalcem nudi nekaj mainstreamovske zabave, ki jo po navadi v gledališču pogrešajo. Vidnejša monologa sta pripadla tudi Juretu Henigmanu in Timonu Šturbeju, v tretjem delu pa je v preobleki Hararija nastopil Marko Mandić. Poleg tega so predstavo z glasbenimi vložki popestrili Jette Ostan Vejrup, Matej Zemljič, Matej Puc, Benjamin Krnetić in Nina Ivanišin, svoj pečat na odru pa so pustile še Iva Babić, Nika Korenjak in Mojca Funkl.
Gledalca že takoj ob vstopu v dvorano preseneti enostavna scenografija. Velik oder z vsemi kabli in žicami, v ozadje potisnjen bend ter na sredini odra stol, ki ga kasneje za svojo razpravo zasede Slavoj Žižek (Jurij Zrnec). Preprosta scenografija prevladuje v prvih dveh delih, v tretjem delu pa oder zamenja vrteča se ploskev, ki pred gledalce postavlja odseke iz treh prizorov, ki so med seboj ločeni in vsak zase govori drugo zgodbo. Kostumografija (Ana Savić Gecan) je tista, ki že takoj pritegne gledalčevo pozornost. Od plaščev s kravjimi vzorci, ki jih igralci nosijo v prvem delu, do usnjenih hlač in krznenih plaščev, ki v drugem delu predstave simbolirajo potrošniško družbo in uničujoč učinek hitre mode. Plastični, šelesteči plašči, ki simulirajo šumenje morja, so učinkovita alegorija na današnje okoljske probleme ter eksces plastike, ki svojo pot končuje v morju, kar nazorno potrjuje tudi napis »help« na sintetičnem pokrivalu. Za poseben efekt poskrbi glasbeni ansambel, ki gledalcu da občutek dejanskega stika z dogajanjem na odru, prav tako pa tudi meglice, ki se ob monologu Benjamina Krnetića začnejo razprostirati po dvorani.
Produkcija odpira nova vprašanja ter prevprašuje že obstoječa. Večkrat omenjen je citat »Spoznaj se«. Nekaj, kar ponavljajo vsi veliki misleci, a to odpira novo vprašanje. Kako naj človek v vsakodnevnem kaosu najde mir in čas zase? To vprašanje nadaljuje Mojca Funkl, ki z navidezno čelado odpravi vse svoje skrbi ter misli in za nekaj trenutkov ne misli na nič – ter k temu pozove tudi gledalce. Kratek eksperiment, ki je izveden v dvorani, vsakogar pripelje do enakega sklepa – nemogoče je misliti na nič, kajti vedno je nekaj, kar se bo prikradlo v še tako prazne misli ter zavzelo prostor.
Predstava gradi na kontrastih. Na eni strani je gruča vplivnih ljudi, ki meditirajo, eksperimentirajo in debatirajo, poleg njih pa sedi brezdomka, ki se za vse to ne zmeni. Vsakdanji prizor, ki odseva absurdnost šele, ko nanj pogledamo z distance. Komične vložke in zabavne songe, ki začinijo znanstveni kabaret, takoj ostro prekinejo kruta dejstva, katerih se vsi zavedamo, a jih raje, kot da se z njimi soočimo, potlačimo globoko v podzavest. Človek je množični morilec, najuspešnejši med vsemi. Statistično gledano bo nekdo v dvorani čez dva tedna umrl, tretjina bo dobila otroka in tretjina te tretjine bo pokopala svoje otroke. Režiser se obregne tudi ob vprašanje veganstva in vegeterijanstva, seveda pa pri tem ne pozabi na dejstvo, da so živali (v tem primeru krave) čuteča bitja. Produkcija je minila tudi v vtisu (ponovnega) padca vlade, negotovosti državljanov ter po drugi strani neprenehne rasti torte BDPja najvplivnejših svetovnih politikov. Kdo lahko to rast ustavi in kako? Na to vprašanje produkcija ne odgovori direktno – ker se nanj najverjetneje ne da odgovoriti. Prepad med nesramno bogatimi in reveži je vedno večji, česar se vsi dobro zavedamo. A poleg denarja obstaja še nekaj pomembnejšega, na kar produkcija opozarja. In to je informacija. Informacija je vir vsega in današnji problem srednjega sloja ni več revščina in pomanjkanje, temveč informacijska nepomembnost. Če ne obstajaš na spletu, nisi pomemben nikjer ter v trenutku izgubiš vso kredibilnost.
Podiranje četrte stene med igralci in gledalci je že znana, a hkrati tvegana poteza in od tako velike in pestre produkcije je skorajda pričakovati dialog s publiko. A igralci niso zgolj vdirali v prostor gledalcem, jih objemali ter jim skakali po stolih, temveč so tudi gledalci skupaj z igralci na odru krojili predstavo. Na odru je med čustvenim monologom Timona Šturbeja potekala igra »Kdo se boji črnega moža?«, gledalka je igralcu v imenu solidarnosti pomagala prižgati torto BDPja, dialog med gledalci in občinstvom pa doseže vrhunec z dejanskim dialogom z enim od gledalcem v simulaciji oddaje Zvezdane Mlakar. Čeprav so nenehni posegi v občinstvo znižali dinamiko igre, so se lepo vklopili v celoto.
Vprašanja naše eksistence in nenehna bližina smrti nas pestijo na vsakem koraku. Je svet racionalno urejen ali zgolj naključen kaos? Predstava na to vprašanje ne odgovarja, saj je presoja v popolnosti prepuščena gledalcu. Ob nenehnih namigih na kaos 21. stoletja, vseskozi prisotnih tehnoloških dosežkih in (pre)hitrem razvoju, pa gledalec vsekakor ne ostane ravnodušen.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.