Med gledanjem predstave mi je po glavi švigalo veliko misli. Med drugim sem dobila asociacijo na slikarja Gauguina, natančneje na njegovo oljno sliko, ki nosi naslov (oz. podpis) Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? Če bi ga malce predrugačila, bi zvenel nekako takole: preteklost, sedanjost in prihodnost – ali pa kar projekt 2020.
Predstava 2020 je nastala po motivih treh Hararijevih knjig. Ivica Buljan se je odločil razbiti strogo gledališko hierarhijo – tako so imeli igralci veliko umetniške svobode, saj so na podlagi prebranega sami sestavili oz. oblikovali tekst, performans, ples itd., glede na to, kakšno je njihovo osebno stališče do prebranega, do samega sebe, do sveta … Z vsem tem na performativen način prikažejo pereče teme, s katerimi se soočamo, in skušajo odgovoriti na razna vprašanja. Le nekatera izmed teh so: Kaj je dobro življenje? Česa si želimo na Zemlji? Kako uresničujemo vrednote, ki naj bi bile temelj vsakega človeka?
Igralci nas torej popeljejo skozi vse tri časovne razsežnosti – skozi preteklost, sedanjost in prihodnost, meja med njimi je velikokrat tudi zabrisana. Vsebina je zelo raznolika; govora je o evoluciji, veri, seksualni usmerjenosti, položaju žensk, meditaciji, umetni inteligenci itd., zato mora gledalec res slediti vsej tej dinamiki in poplavi informacij ter si na podlagi tega izoblikovati svojo interpretacijo.
Že na začetku je razvidno, da to ne bo tradicionalna gledališka uprizoritev. Med gledalci in igralci se vzpostavi neka koeksistenca; gledalci se morajo iz pasivnega spremeniti v aktivnega na različne načine. Igralci jih tako pozivajo k sodelovanju, vdirajo v njihov osebni prostor in podobno. Reakcije gledalcev so različne; nekaterim je nelagodno, spet drugi se ob tem zabavajo. Oder ni več omejen zgolj na oder, temveč se dogajanje prenese med vrste občinstva in v zaodrje (s pomočjo kamere), nam pa se zdi, kot da vse uhaja izpod nadzora. Povrh vsega bi lahko celo rekli, da je oder živ, saj se skozi celotno predstavo lomi, spušča, dviga, vrti ...
Pri uprizoritvi imata veliko vlogo tudi video in glasba. V določenih prizorih so na velikem ekranu prikazani (na videz) naključni vtisi, momenti iz vsakdanjega življenja, spet drugič lahko spremljamo na platnu samo dogajanje, ki se odvija pred nami in nam tako ponuja pogled iz drugačne perspektive. Glasba je živa in se popolnoma sklada z vsako sceno posebej ter jo tako še bolj poudari. Kostumi, ki se čez celotno gledališko uprizoritev neprestano menjajo, povezujejo igralsko ekipo v celoto. Enako je tudi z masko, za katero mislim, da je že sama po sebi zelo zgovorna. Koreografija je zelo zanimiva, ekspresivna. Igralci sicer niso delovali preveč sinhrono, a prav v tem se je (po)kazala lepota vsakega individualista.
Med številno in talentirano igralsko zasedbo bi omenila tiste, ki so name naredili največji vtis. To je Jurij Zrnec, ki se odlično znajde v vseh vlogah in suvereno predstavlja svoje stališče, gledalci pa ga spremljajo z nasmeškom na obrazu. Posebej mi je bil všeč prizor, v katerem ima Nina Ivanišin pevsko točko, ki se navezuje na morje; ko ostali plešejo, so oblečeni v posebne kostume, ki šumijo kot valovi – sceno tako gibalno kot tudi zvočno dopolnjujejo. Na koncu uprizoritve v vlogi Hararija nastopi Marko Mandić, ki na trenutke deluje nekoliko komično in s tem izpodbija Hararijevo avtoriteto, kar kaže prav na to, da ustvarjalci niso niti njegovi zagovorniki niti nasprotniki.
Mislim, da se odgovor na vprašanje, kaj je dobro življenje, skriva prav v vsakem izmed nas. V današnjem svetu se zdi ključnega pomena, da najprej spoznaš samega sebe in si zares “tukaj in zdaj“.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.