Izjemno dodelano in na trenutke ostro družbenokritično potovanje skozi zgodovino človeštva, prav do leta 2020. Osupljiva količina materiala, stlačena v dobre 3 ure dogajanja na odru. Po dvorani se že od vsega začetka razlega skoraj otroško vznemirjenje, ki mu sledi smeh, ki se sprevrže v smrtno tišino, ta pa polagoma nazaj v najprej zadržan nasmešek, in - čisto na koncu – krohot. Predstava je torej nekakšen ''vlakec smrti'' čustev, ki ga je možno doseči le z obravnavo tako aktualnih dogodkov, kot jih predstavlja 2020.
Vsak od igralcev je dobil nalogo, da interpretira Hararija; vse skupaj nekako povezuje število 3. Poleg tega da predstava traja dobre 3 ure, so tu še naslednje vzporednice; ideologija oziroma filozofija Hararija, kot takšna, nato vidiki igralcev – predstava skozi njihove oči, njihovo razumevanje le-tega in na koncu še izkušnja gledalcev. Število 3 je pomembno tudi zaradi koncepta zgodovinskosti – preteklost, sedanjost, prihodnost. Prehodi med njimi so pretkano izpeljani, od pračloveka, začetkov trgovanja, do industrijske revolucije in ženskega boja za enakopravnost do danes. Z ''danes'' pa je mišljen dobesedno današnji dan. To, da je bilo v predstavo vključenih nekaj dogodkov tekočega tedna, je bila ena izmed bolj presenetljivih stvari, za gledalce pa je pomenila še dodatno ''prebijanje četrte stene''. Bistvena tendenca takšnega, postdramskega gledališča, je, da povezuje igralce in gledalce. Gledalec je aktiven, kmalu mu postane jasno, da je vsak na tapeti. Igralci vključujejo gledalce v predstavo na veliko različnih načinov. Z njimi se pogovarjajo, se jih dotikajo, kričijo nanje, plešejo ob njih, jih vabijo na oder ... Gledalec je zato v nekakšni napetosti, hkrati pa se počuti kot del dogajanja, kar je tudi namen. Značilnost takšnega gledališča je tudi simultano dogajanje. Plesalci v ozadju izvajajo svojo koreografijo, bodisi nekakšen ritual ali pa ples valov. Medtem se v ospredju dogaja ena ali več stvari; govor, pesem, nekakšen skeč. Predstava se dotakne tudi političnega dogajanja, ko z utopično ''torto napredka'' povabi vse vodilne politike k sodelovanju. Bizarni so tudi prizori v zadnjem dejanju, ko spremljamo 3(!) vrteče odre. Predhodno se omenja problem poplave informacij – ravno to pa storijo proti koncu predstave, ko je naše senzorično zaznavanje že na tem, da odpove. Na enem odru sproščena pogovorna oddaja (z dejanskim prostovoljcem iz publike), na drugem razgreta razprava o politiki, problemih 21. stoletja in ukrepih zanje ter na tretjem prijeten park, sproščena atmosfera in 23-letni Mark Zuckerberg, ki je ravnokar ustvaril Facebook, v pogovoru s Hararijem.
Efekti so torej zelo kvalitetni, od vrtečega in dvigajočega se odra, dimne zavese, zračnih akrobacij ... vendar je najpomembnejši efekt od vseh živa glasba. Udarni zvoki, ki spremljajo ravno tako udarne vsebine. Poseben vtis je name naredil prizor s statističnimi podatki, ki jih je bral Benjamin Krnetić in glasnim udarjanjem bobnov. Scenografija se nenehno spreminja, enako velja za kostume igralcev. Jurij Zrnec je navdušil z imitacijo Žižka in mnogimi glasbenimi vložki. Timon Šturbej je v gledalcih povzročil občutke nelagodja in sramu, s pripovedjo o rasizmu pri otrocih, na drugi strani pa je Jure Henigman poskrbel za komičen intermezzo s prizorom na stranišču. Zvezdana Mlakar je blestela skozi celotno predstavo in zame bila tista, ki je vanjo skrila košček svoje duše.
Po besedah Hararija; »We need to get to know ourselves better.« “Moramo se bolje spoznati.” To naj bi bil edini način, da zmagamo nad vso tehnologijo in informacijami – na prvem mestu je poznavanje samega sebe. Predstava 2020 je dobra začetna točka za to; za razmislek ne le o človeku, temveč o samem sebi.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.