Uprizoritev je nastala na podlagi besedil Y. N. Hararija. Deli se na tri dele, v prvem delu je glavni dogodek detonacija prve atomske bombe, v drugem iznajdba računalniškega programa, ki zna pisati glasbo, in v tretjem delu Zvezdanin intervju in prizor med Hararijem in Zuckerbergom.
Ne gre za uprizoritev, gre za izkušnjo. Z ogledom te predstave se zavestno podamo na divjo vožnjo in se moramo brez zadržkov prepustiti. Prepuščeni smo dogajanju na odru, ki nas popelje na čustveni vrtiljak, ki se ustavi šele, ko se zavemo, da se pravzaprav ni nikoli zares začel. Tako vidimo igralce v trenutkih tesnobe, žalosti, popolne ranljivosti, a prav tako v prizorih, ki so namenjeni posmehu, prizorih, ki so nadvse komični in kažejo na igralsko vsestranskost, ki jo ta igralska zasedba zagotovo ima.
Svojo igralsko kondicijo in razpon na odru dokazuje s plesom, petjem, snemanjem in povezavo, ki jo spletejo z občinstvom. Da gre za performativno naravnano predstavo, je jasno že na začetku, ko na oder ali bolje med občinstvo pridirjajo igralci. Led je prebit in takoj je navezan stik, občinstvo postane del predstave. Na odru je očitno, da igralci v svojem delu uživajo in svojo strast delijo z gledalcem, ki tudi zaradi energije, ki si jo med seboj izmenjujejo, z neko lahkoto opazuje predstavo. Dogajanje je fragmentarno, prizori si sledijo v zaporedju, ki najprej podaja neko težko temo, sledi pa prizor, ki je lahkotnejše narave, ali kar plesna točka, ki celotno ozračje razbije in sprosti.
Občutimo, da so bili tudi igralci sami močno vpeti v ustvarjanje uprizoritve, saj na odru vidimo prizore, ki so izredno osebni in gledalec zares dobi občutek, da ga je igralec na neki način sprejel v svoj svet. Sploh monolog Timona Šturbelja o izkušnji iz otroštva deluje kot prizor iz spovednice, kjer je občinstvo tisto, od kogar prosi odpuščanja. Nasploh se zdi, da Timon Šturbelj izstopa s svojo ranljivostjo in deškostjo, ki jo kaže na nadvse iskren način, ki gledalca pritegne. Zaveda se svoje funkcije v prizoru in z ostalimi igralci odlično funkcionira, on vodi prizor ali pa se poda v ozadje, kjer dopolnjuje tistega, ki je v ospredju.
Benjamin Krnetić je v interakciji z občinstvom popolnoma sproščen in do starejših dam nadvse očarljiv. Prizora, s katerima najbolj izstopa, nazorno prikažeta njegov igralski razpon. Gre za intervju, kjer s prav tako odlično Ivo Babić odigrata balkanski par, ki priča o svojem življenju v Nemčiji. Njuna povezava deluje tako avtentično tudi zaradi dialoga, ki je zgrajen na načinu vsakdanjega govora. Nato pa nas Krnetić navduši z monologom, kjer ozračje naredi tako tesnobno in samo besedilo neverjetno precizno stopnjuje do samega klimaksa, ki ga zapakira v pesem, s katero gledalca popolnoma sezuje.
Skozi celotno uprizoritev na nadvse lahkoten način Jure Henigman postreže s svojim nastopom. Z uprizoritvijo vzpona krščanstva, ki nekoliko spominja na Monty Pythonsko različico iz filma Brianovo življenje, nas povsem prepriča in zdi se, da kar najbolje deluje v komičnih situacijah. Tako je odličen v zadnjem prizoru, ko v pogovorni oddaji z absurdnimi izjavami reagira popolnoma znotraj svojega lika. Z drugimi tako kot ostali zelo dobro funkcionira in zna komunicirati tudi z občinstvom.
Matej Puc in Jurij Zrnec delujeta kot očeta oz. poglavarja, ki se odrskih dejavnosti udeležujeta občasno, vendar zato nič manj pomembno. Zrnec podaja nastope, v katerih naravnost blesti. Postreže nam z imitacijo Slavoja Žižka, nato nas nasmeje s tipizacijo vaškega župnika, vmes poprime za kitaro in tudi nekaj zapoje. Na odru dokazuje, da zares obvlada svojo veščino. Mateja Puca si je najlažje zapomniti kot Jožeta, pa čeprav ima v predstavi še nekaj odličnih trenutkov, zagotovo z Jožetom najbolj navduši.
Od ženskih igralk blesti Nina Ivanišin, ki predstavi dataizem in pa predvsem navduši s svojo pevsko točko. Na odru jo je težko zgrešiti, saj s svojo prezenco popolnoma prevzame ali bolje zahteva našo pozornost. Omeniti moram še Jette Ostan Vejrup, ki oddaja energijo dobre vile, s katero se zna nadvse elegantno preleviti iz prizora v prizor.
Oder je v začetku predstave prazen prav tako se ne zvrsti veliko rekvizitov. Scenografija sprva temelji na samem odru, ki se dviga in spušča. Prav tako pa igra video v predstavi veliko vlogo, saj so projicirani prizori, ki jih hkrati snema eden izmed igralcev ali pa na platnu vidimo posnetke ljudi, ki opravljajo svojo službo ali pa stare posnetke mest in ljudi, ki najbrž sugerirajo sodobno civilizacijo oz. njen razvoj. Zadnji del uprizoritve je v sami postavitvi scenografije zagotovo najbolj kontrasten prvemu delu. Saj so na odru kar trije televizijski studii, ki se istočasno projicirajo na dveh velikih zaslonih. Prav tako imamo rekvizite tudi v prizoru o veliki noči, kjer je zanimiva vloga kamere, ki gledalca popelje v zaodrje. S tem simbolizira vdor v zasebnost posameznika, ki si jo družba lasti.
Pesmi se skladajo s temami, ki jih predstava načenja, igralci pojejo v angleščini in vsa glasba se izvaja v živo. Zvok veliko pripomore k sami predstavi skupaj s svetlobo pomaga ustvarjati atmosfero.
Kostumi so zelo zanimivi in v večini kolektivni. Na odru se jih zvrsti veliko, imamo jamske ljudi, smokinge, skafander, obleke, ki spominjajo na azijsko kulturo, svetleče oprave itd. Zagotovo dodajo tisto piko na i sami predstavi in njenemu toku ter opozarjajo na čas, ki ga skušajo igralci predstaviti. Tako na primer prizor, ko Jette Ostan Vejrup pripoveduje o atomski bombi, takoj vemo, da v ozadju Marko Mandič v skafandru prikazuje prvi prihod na Luno. Prav tako se barvno ujemajo tudi s projekcijami oz. scenografijo.
Veliko vlogo igra svetloba, nekako nakazuje gledalcu, kdaj se bodo igralci posvetili tudi njemu. Ko se odprejo luči v dvorani, veš, da bodo igralci stopili med gledalce. Prav tako s svetlobo kot z zvokom stopnjujejo dogajanje. Zanimiv je prizor z Benjaminom Krnetićem, ki ni le psihično zadušljiv, ampak tudi fizično predvsem za gledalce v prvih vrstah. Dim, ki se spusti med njegovim monologom, je pospremljen z mučno glasbo, ki daje gledalcu občutek utesnjenosti in groze.
Ključnega pomena pri ogledu te predstave je tudi gledalčev sedež. Za gledalce, ki so sedeli v prvih treh vrstah in tiste na robovih vrst v parterju je bil sam ogled predstave seveda bolj zanimiv oz. za nekatere istočasno manj prijeten. Igralci so se seveda lažje ukvarjali z ljudmi, ki so sedeli bližje. Prav tako so bili pozornosti deležni tudi tisti na balkonu.
Po mojem mnenju je uprizoritev mešanica performansa, kabareta, drame in komedije, ki se splete v spektakel, poln presenečenj. Predstava odpira teme, ki se nanašajo na človeštvo in naš razvoj. Čeprav to včasih počne na surov in brutalen način, vse skupaj pospremi z neko lahkotnostjo, ki spominja na naša vsakdanja življenja, kjer se vsakodnevno od nekaterih tem povsem distanciramo, in to, tako kot je predstavljeno v sami uprizoritvi, s pomočjo televizije.
Mislim, da to uprizoritev gledalec najlažje spremlja, če v njej preprosto uživa. Narejena je za gledalca, gledalec je v samo dogajanje močno vpleten in meja med odrom in občinstvom se zabriše. Gledalcu prav po Shakespearejansko podaja ogledalo in se mu nato posmehuje, češ da je vse skupaj vzel preveč resno. Dotakne se človeštva, njegove zgodovine, razvoja in vse skupaj banalizira na prisrčen način. Predstava je kritična do nas ljudi, do našega dojemanja sveta, pa tudi do sebe. Daje nam vedeti, da v svojih strahovih nismo sami, in da je življenje, kljub vsemu pravzaprav lepo. Z občinstvom naveže stik, ki spominja na tisto, kar nam danes zares primanjkuje, na toplino in odnose.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.