Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora

Vitomil Zupan, pisatelj, dramatik in esejist 20. stoletja, se nam šele v zadnjih nekaj letih razkriva tudi kot pesnik. V zaporu (1948–54) je napisal petindvajset pesniških zbirk (približno dva tisoč pesmi). Na prostosti, ki mu ni bila niti uradno niti neuradno dana, a si jo je vseeno jemal, pa je ob velikih romanih (Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, Levitan) področje njegove poezije za glasbeno izvajanje doslej ostalo povsem nerazkrito.

Med poezijo, napisano v zaporu, so se našli njegovi notni zapisi in približno štirideset pesmi na točno določene znane skladbe, večinoma iz časa pred drugo svetovno vojno. Zupan je tedanjo glasbo dobro poznal, saj je potoval po deželah od Turčije do Portugalske, govoril tuje jezike, imel temeljno glasbeno izobrazbo in igral kitaro. Izvajalci koncerta so se lotili obsežne raziskave in odkrili skladbe, na katere je Zupan napisal svoja nova besedila, izboru pa dodali nekaj njegovih pesmi, ki jih je uglasbil Jani Kovačič.

Rdeča nit večera Šlagerji in pesmi iz zapora je prikaz dobe, ki ji je Vitomil Zupan pripadal, in občutja pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«. Občutili boste šklepet kosti, drhtenje sanjskih pajčolanov, temo obupa in žar strasti. Ko človeka spreleti srh in se mu hkrati v srcu vname hrepenenje, se v njem predramijo nesluteni čuti. Želi obstati v trenutku, ko je zaslutil, česar ni mogoče dojeti, skrivnost in moč poezije, predvsem pa vitalnost človeka, ki ve, zakaj živi in zakaj umira.

O Vitomilu Zupanu

»V pen klubu pri Mikiju je imel svojo mizo. Vedno eleganten, svetovljanski, karizmatičen, v črnem, s kravato ali svileno rutico, žameten suknjič, zalizani lasje, namazani z orehovim oljem. Šef parade. Zvezda lokala. Gizdalin. Frajer. Woland iz Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova. Držala se ga je romantična avreola vojnega junaka, večnega upornika in pisateljskega asa. Ob njem je bila vedno kakšna lepa, mlada, divja mačka. Take figure med slovenskimi pisatelji ni bilo.« (Dušan Jovanović, režiser, dramatik, esejist)

»Vitomil Zupan je bil celostna umetnina. Ilegalec, ki je slovenski jezik prelevil v platino. Levi sokol, ki je iskal ring, v katerem bi lahko divjal. Gladiator, ki je hotel prevzgojiti nacijo. Bil je pred časom, ki ga tako ali tako nikoli ni bilo. Če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Bral si ga lahko le na glas. Bil je kot popevka, ki jo zjutraj slišiš, potem pa ti ves dan ne gre iz glave.« (Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, televizijski voditelj in publicist)


Soustvarjalci:
Jaka Pucihar, klavir
Anže Langus Petrović, kontrabas
Jure Rozman, bobni
Gašper Konec, harmonika

Odrska zasnova, luč: Andrej Stražišar
Kostumografija: Alan Hranitelj
Gib: Branko Potočan
Koprodukcija: Café teater, Cankarjev dom