Skupni imenovalec umetnic, ki jih gostimo v duhu letošnjega tematskega vodila – Abrakadabra! –, je »magija« preživetih in nefunkcionalnih patriarhalnih vzorcev, družbeno-političnih konvencij in moralno-etičnih norm ter vrednot, ki na prvo mesto ne postavljajo človeka, pač pa nekaj bolj abstraktnega, neulovljivega – »magično moč« religije, ideologije, političnih prepričanj, ki lahko služijo osvobajanju posameznika ali pa se prelevijo v orodje manipulacije in zasužnjevanja v imenu potrošništva, (neo)kapitalizma, verskega fanatizma, pohlepa po denarju, sle po moči, oblasti in nadzoru.
V sodelovanju s Slovensko kinoteko predstavljamo retrospektivo Marguerite Duras, francoske pisateljice in režiserke, umetnice svobodnega duha, ki je premagala številne ovire, od revščine in očetove smrti v ranem otroštvu, do viktorijanske zategnjenosti, ki je neuspešno brzdala njeno seksualnost in »nedamsko« obnašanje, do vztrajanja pri sanjah, da življenje posveti pisanju. Slovenska kinoteka bo gostila tudi predstavitev sorodnega festivala iz Kaira – Arab-Iberoamerican Women Film Festival, katerega osrednji cilj je razvijanje mreže arabskih, španskih in latino-ameriških filmskih ustvarjalk. Pogled izza kamere, ko so se znašle v areni aktualne »arabske pomladi«, prinaša filme iz Libanona, Palestine, Egipta, Iraka in Tunizije. Ti obravnavajo vrsto družbeno-aktualnih vprašanj, ki jih vsakokratna vrenja v svetu ponovno izvržejo na površje, kot so migracije, izgnanstvo, terorizem, aktivizem ali vloga žensk(e) v socialni strukturi skupnosti.
V sodelovanju z mestnim kinom Kinodvor pripravljamo pred-festivalski dogodek – premierno predstavitev filmskega omnibusa Neke druge zgodbe, »projekt petih režiserk, ki razkriva tako utrip družbenih dogajanj v državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije kot tudi dileme, dvome, upanje in odnos do aktualnih problemov mlade generacije«, v katerem imajo ženske glavno vlogo ne le na filmskem platnu, pač pa tudi v zakulisju umetniške produkcije. Otroški del filmskega programa pa sta projekciji filma Jutri bo bolje poljske režiserke Dorote Kędzierzawske, zgodbe o treh malih ubežnikih, »malih velikih herojih zlobnega časa, v katerem živimo«.
V sodelovanju z Galerijo Škuc bomo v okviru okrogle mize z naslovom »Delavke med svobodo, izbiro in revščino« predvajali tudi srbski dokumentarec 12 – 15% o načinih in dejanski pojavnosti žensk (in drugih marginaliziranih skupin) v medijih.
Osrednja misel, ki naj spremlja naše gledalce, pa je, da je moderna znanost že razvila učinkovite metode za reševanje številnih katastrofičnih globalnih pojavov – od bolezenskih epidemij do zmanjševanja lakote, revščine in okolje-varstvenih vprašanj. Človeštvo in vsak posameznik posebej nosita v sebi tudi čisto drugačen nabor vrednot in ciljev, kot nam ga vsiljuje globalna podganja dirka. Morda se zdi nerealno in utopično, toda človeška zgodovina je polna tako neverjetnega nasilja kot tudi čudežev. Transformacija človeštva v skupnost avtonomnih in osvobojenih posameznikov ne glede na barvo kože, rasno pripadnost, versko ali politično prepričanje – utopija? ali – Abrakadabra! Let the magic begin. (Barbara Hribar)
***
Program:
- Marija Džidževa (MK), Ana Maria Rossi (SRB), Ivona Juka (HR), Ines Tanović (BiH), Hanna Slak (SI) Neke druge zgodbe (Some Other Stories)
- Dorota Kędzierzawska Jutri bo bolje (Jutro będzie lepiej)
- Lidija Vasiljević in Violeta Anđelković 12 – 15%
- Arab Lotfi Povej svojo zgodbo, ptičica (Tell Your Tale, Little Bird)
- Nadia El Fani Leninovi otroci (The Children of Lenin)
- Amal Ramsis Prepovedano (Forbidden)
- Dahna Abou Rahmeh Kraljestvo žensk (Kingdom of Women)
- Nada Doumani Izgubljena domovina (Errant Home)
Retrospektiva Marguerite Duras
Ingenium in ingenuitas … Veliki stilisti niso prav številni. V francoski prozi 20. stoletja Alain, Proust, Gide, Giraudoux in še dva ali trije drugi. Biti veliki stilist pomeni najprej posedovati tisti neposnemljivi način, na kateri ustvarjalec uredi snov svojega ustvarjanja. Tri besede, dve vejici, pa ga prepoznamo. Ali trije kadri, dve vožnji kamere. Kajti povsem enako je pri filmu: Méliésa, Eisensteina, Ophulsa, Fellinija prepoznamo takoj. Izvirnost Marguerite Duras je (in to deli samo s Cocteaujem), da je velika stilistka tako v literaturi kot v filmu.
Po čem prepoznamo Durasovo na filmu? Ali, nekoliko drugače, kaj neposnemljivega je prinesla v sodobno kinematografijo, da je utelesila nek trenutek te sodobnosti? Nek svet, svoj svet, gotovo. Svet, katerega mentalna meteorologija pozna viharnost nore ljubezni, živ obup in prekinitve v spominu, in katerega geografija se razteza od Indokine, mimo Auschwitza, do normandijske obale. Toda ta svet je že v njenih knjigah. Torej predvsem določena estetika preprostega in vzvišenega, ki jo sestavljajo dolgi, fiksirani kadri in počasne vožnje kamere, široka avtonomija podob in zvočnega zapisa, kjer imata glasba in glas uročitveno vlogo, skratka, estetika generalizirane »litote«: nič ni nikoli povsem zaigrano, podano na realističen način. Gledalec mora sam dokončati film, ga brati, povezujoč ločene elemente. Govorilo bi se o nadarjenosti, genialnosti (lat.: ingenium). Prej bi morali – ali prav toliko – govoriti o ingenuitas. Če je beseda dala »preprostost«, potem najprej označuje plemenitost čustev in stanje svobodnega moškega (ali, že pri Plautu, svobodne ženske). Kajti samo tisti, samo tista, ki pristopi k filmu z največjo naivnostjo in največjo utopijo – in z neomajnostjo, ki daje absolutno svobodo – lahko, kot je to naredila Marguerite Duras, spodbudi še neuveljavljene mlade ljudi (Bruno Nuytten, Carlos d'Alessio, Gerard Dépardieu), se distancira od tehničnih dosežkov, ki se zdijo neizogibni, naloži igralcem nov način igre in največje žrtve (npr. molčanje) in se lahko na koncu preda ekstazi s preprostim občudovanjem, ki se ga ima za oholost, ob doseženih podobah. Da, samo tisti, samo tista lahko tako kot ona ponovno odkrije film.
(Dominique Noguez; prevod Mateja Peršak)
Program
- India song (India Song)
- Uničiti, je rekla (Détruire dit-elle)
- Baxter, Vera Baxter (Baxter, Vera Baxter)
- Agata ali neskončna branja (Agathe et les lectures illimitées)
- Otroci (Les enfants)
- Atlanski človek (L'homme Atlantique)
- Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour)