Marija Vidau je kostumografka, ki je na najizrazitejši način in za daljši čas zaznamovala estetiko predstav novogoriškega in tržaškega gledališča. Razstava kostumov Nedvomno … Marija Vidau daje obiskovalcem možnost, da občudujejo njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov. Posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev, za katere mora biti kostum pomoč, ne pa ovira, je druga značilnost kostumografke, ki je od leta 1975 sodelovala z SNG Nova Gorica, za katerega je ustvarila kostume za 23 predstav.
Razstava daje obiskovalcem možnost, da občudujejo njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov. Valentina Cunja je o tej značilnosti umetniškega sloga Marija Vidau napisala: »Občutljiva in pozorna kostumografinja, spretno prepleta med gostimi in barvitimi tkaninami svojih oblačil. V času je razvila edinstven in prepoznaven stil. Ključnega pomena bo v letih njeno dosledno iskanje nenavadnih materialov. Žameti in prosojnosti srečujejo perje in usnje, ki se usklajujejo s plastiko in kovinami ter se prelivajo v bogate, ekscentrične in ironične dialoge. Njeno vodilo je eksperimentiranje. Igre razmerij in tekstur, ki se vedno med seboj zelo razlikujejo, oživijo posebne sinergije, ki izpopolnijo vsako gledališko predstavo z navidezno preprostostjo. Vse to se harmonično pretaka v celoto, takoj ko obleko naseli telo, ki ostane hkrati popolnoma svobodno, da se izraža brez omejitev."
Marija Vidau se je rodila na Opčinah leta 1942. Študirala je na Akademiji za kostumografijo in modo v Rimu, kjer je diplomirala leta 1970. Izpopolnjevala se je v ZDA, kjer je sodelovala z znamenitimi zvezdniki filmske industrije. Kot gledališka kostumografinja se je po vrnitvi zaposlila v SSG Trst (leta 1966), hkrati pa sodelovala z drugimi poklicnimi gledališči po Sloveniji, kot so SNG Drama v Ljubljani, SNG Opera in balet Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, SNG Nova Gorica, SLG Celje, SNG Maribor in Eksperimentalno gledališče Glej v Ljubljani. Poskrbela je za kostumsko opremo pri okrog 120 gledaliških predstav, za katere je prejela celo vrsto nagrad, med njimi omenimo Nagrado Prešernovega sklada, Zlati lovorjev venec v Sarajevu, nagrado v Palazzo delle esposizioni v Rimu in Sterijevo nagrado v Novem Sadu. Prejela je več nagrad na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Borštnikovo diplomo za najboljšo likovno podobo predstave in nagrado za kostumografijo je prejela za predstave:
- Dva bregova Antona Leskovca (režija Jože Babič, SSG Trst) leta 1975,
- Krvava svatba Federica Garcíe Lorce (režija Zvone Šedlbauer, SSG Trst) leta 1982,
- Molière, Zarota svetohlincev Mihaila Bulgakova (režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama) leta 1983,
- Rdeči nosovi Petra Barnesa (režija Dušan Mlakar, PDG Nova Gorica) leta 1987,
- Ljudožerci Gregorja Strniše (režija Mile Korun, PDG Nova Gorica) leta 1988,
- Savannah Bay Marguerite Duras (režija Saša Jarh , EG Glej Ljubljana) leta 1988,
- Zgrabite Sganarela J. B. P. Molièra (režija Vinko Möderndorfer, SLG Celje) leta 1988
- Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja (režija Mario Uršič, SSG Trst) leta 1988.
Izdelovala je kostumografije predvsem za klasična evropska dela. Njene kostumske zamisli so bile izjemno skladne z režijskimi zamislimi in so se izvrstno vključevale v scenske zasnove posameznih predstav. Kar potrjuje nagrada za življenjsko delo Združenja dramskih umetnikov Slovenije leta 2019.
Kuratorka razstave: Valentina Cunja