Ko se spuščamo pod površje zemlje,
vse, kar je zunaj, postaja tudi znotraj nas.
Razširjene zenice vstopajo v pojavni svet,
v katerem se sence resničnosti talijo v resničnost senc.
Zunaj in znotraj.
Čeprav se misli ne morejo otresti arhetipa jame,
občutimo njeno predčasnost.
V času človeka je nastala Platonova prispodoba o votlini.
Nato metafora razsvetljenja.
In zunaj zaslepljujoče sonce.
Kamen in glas in vmesne postaje
štirih popotnikov skozi atomski vek.
Sidrišče večnosti – kamen.
Opomnik telesnosti – glas.
In postajanje.
Je kolektivno odločanje resnično?
Je svetloba individualno dejstvo?
Se misli lahko slišijo?
In kaj je tisto, kar v popolni temi resnično obstaja,
postaja in zaživi v nas?
Če je zrcaljenje soodvisnosti spoznavni pogoj bivanja,
kako ločiti živo od neživega?
Postaja kamen glas?
***
Avtorja koncepta: Neža Pele in Jaka Škapin
Ustvarjalci in izvajalci: Sara Janašković, Lara Matea Ivančič, Jaka Škapin, Neža Pele
Dramaturgija: Andreja Kopač
Produkcija: Neža Pele
Posebna zahvala: Mali Kline (zavod Elias 2069), Damjanu Viršku (društvo Županova jama) ter Ani Medvešček (Plesni klub Šinšin)