Gibalno-zvočno popotovanje Postaja kamen glas (avtorja koncepta Neža Pele in Jaka Škapin), ki se v celoti odvije v jamskem podtalju, je domiseln somatski eksperiment, poln uprizoritvenih izzivov. Niti ne toliko zaradi tehničnih in varnostnih zahtev kot zaradi slikovitosti in bogate psihološke arhetipskosti jamskega prostora, ki ustvarjalcem onemogoča docela nadzorovati našo pozornost in naše asociativno polje.

Namesto da bi poskušali jamo spremeniti v klasičen uprizoritveni prostor, se performerji postavijo v vlogo njenih abstraktnih podaljškov: v štirih vinjetah, ki se odvijajo v štirih različnih delih Županove jame (na Dolenjskem, v bližini Grosuplja), gibalno in zvočno preigravajo različne jamske teksture (grobo, trdno, težko, vlažno, zgoščeno). Ker zaradi slabe vidljivosti vizualne reference skorajda povsem umanjkajo, se performerji pri svoji improvizaciji odzivajo predvsem na taktilne in akustične kvalitete jame. Gib zato ni metaforičen ali ekspresiven – ker predvsem sledi konturam prostora, je prej organski, nakazujoč notranje napetosti med različnimi elementarnimi oblikami.

Ker nimamo pregleda nad celotnim prostorom – jama je večinoma osvetljena le s točkovno svetlobo naših naglavnih svetilk, ki jih prejmemo ob začetku dogodka – se osredotočamo na detajle gibov po eni in detajle jamskih kamnin po drugi strani. Performerji večino poti hodijo ob nas, včasih pa nas prehitijo, da lahko še pred našim prihodom v enega izmed štirih jamskih prostorov postavijo kratek gibalno-zvočni prizor (vinjeto), ki ga osvetlijo včasih z lastnimi naglavnimi svetilkami, včasih pa s fiksnimi jamskimi lučmi. Včasih nas zaobidejo in odidejo po stranpoteh, od koder njihovi glasovi čudno odmevajo, kar vpliva na izgubo prostorske orientacije. Zvočni material je improviziran oziroma proizveden prek vokalnega usklajevanja na improvizirani gib. Če gib izhaja iz napetosti med formo in pretočnostjo, zaprtostjo in odprtostjo, inertnostjo in dinamičnostjo, pa glas deluje bolj enoznačno razpirajoč in preobražajoč. Uvaja občutje prostora: med trdno nagnetene kamnine vpihuje razpoke, po katerih prične simbolično teči voda, omogočajoč preobrazbo.

Prvi prizor, ki se odvija v jamskem predprostoru nekaj minut od vhoda v jamo, se prične v čisti temi. Ko ena izmed plesalk po slabi minuti mirovanja prižge svojo naglavno svetilko, na tleh zagledamo poleg njenega še dve telesi, zviti v skupno telo. Telesa so toga, trda in nepremična – prav nasprotno od zvoka žuborenja vode, ki ga poslušamo po prenosnem zvočniku. Zvita v klobčič in odeta v zemeljske barve (rdeča in peščena), delujejo kot skale. Plesalke (Neža Pele, Sara Janašković in Lara Matea Ivančič) se pričnejo druga od druge oddaljevati v izjemno počasnem gibanju, ki ga postopoma stopnjujejo, vendar nikoli v ekspresivni gib, ki bi izražal njihovo osebno, »notranje« stanje. Gib niti ne reprezentira niti ne izraža, ampak inertno sledi konturam jamskega podtalja. Vokalna improvizacija (Jaka Škapin), ki naposled preglasi zvok žuboreče vode, telesa požene v nadaljnje oddaljevanje, ustvarjajoče medprostor in s tem možnost spremembe oziroma strukturne reorganizacije.

Gib bi lahko v kontekstu predstave vzporedili s prvino zemlje (ali kamna), zvok pa s prvino zraka; gib lahko razumemo kot obliko, zvok pa kot izvorno praznino, ki obliko omogoča (brez praznine ni oblike). Vstopamo v starodavni prostor, pa tudi v domeno predsokratske vednosti, abstraktne vednosti o naravnih prvinah in njihovih usklajevalnih načelih. Dogodek je zasnovan kot skupno popotovanje po jami, zato od njega ne pričakujemo zgodbe, ampak predvsem eksperimentalno preigravanje različnih naravnih elementov in njihovih kvalitet. Vendar v zaporedju vinjet nastaja tudi zametek zgodbe – ne toliko platonskega mita o nevednosti (Platonova votlina) kot afirmativne basni o medigri naravnih elementov in različnih življenjskih oblik.

Če gib izhaja iz napetosti med formo in pretočnostjo, zaprtostjo in odprtostjo, inertnostjo in dinamičnostjo, pa glas deluje bolj enoznačno razpirajoč in preobražajoč.

V nadaljnjih vinjetah kamen postaja živ – postaja glas (naslov je spretno dvoumen – ker je glagol »postaja« postavljen na začetek, ne pa na sredino, namiguje na postajo z imenom »kamen glas«; vendar bi naslov lahko označeval tudi razdelitev uprizoritvenega prostora na »postaje« ali pa samo naravo dogodka, ki nam omogoča, da »postojimo« v različnih delih jame in se vanje izkustveno poglobimo). Če je v prvi vinjeti gib še okoren, inerten in nestrukturiran, je v drugi strukturiran z ritmom glasu. Po kratkem sprehodu iz prvega v drugi prostor nekaj minut postojimo na visokih stopnicah, od koder daleč navzdol (večkrat na dogajanje zremo z zelo velike razdalje in višine) zremo na gmoto teles, ki jih v gibanje (spet) požene ritmično izgovarjanje posameznih besed (Jake Škapina), sestavljajočih se v bolj in manj smiselne stavke. Smisel stavkov se vedno znova izgublja v ritmičnih in intonacijskih poudarkih posameznih besed, medtem ko gibi postopoma postajajo (skladno s tem) sunkovitejši in ritmično artikulirani, skorajda podobni vsakdanjim človeškim gibom, le omejeni na vertikalo. Plesalke se v kaotični harmoniji različnih zvočnih poudarkov gibljejo navzgor in navzdol, medtem ko glavna referenčna točka njihovega giba postane težnost druga druge.

Na prehodu med drugo in tretjo postajo od performerjev prejmemo dva kamenčka, ki ju v naslednjem prostoru uporabimo, da skupaj z njimi in z ostalimi obiskovalci ustvarimo skupno zvočno teksturo. Tretji prostor, ki med vsemi obiskanimi najbolj spominja na koncertno dvorano, je tudi akustično najzanimivejši, saj ga po sredini razdeljuje gmota kamnitih struktur, stalaktitov in stalagmitov (zaradi katere se zvok širi v krogu). Ko prispemo vanj, se postavimo v velik krog okrog kamnite gmote in ugasnemo svoje naglavne luči. Tišino in temo po slabi minuti prekine zvok trkanja dveh kamenčkov drug ob drugega. Čeprav je zvok subtilen, se zaradi specifične akustike razširi čez celoten prostor, tako da nas okuži; čeprav ne dobimo izrecnih navodil, tudi sami pričnemo proizvajati isti zvok. Naposled se zvoki udarjanja kamenčkov drug ob drugega strnejo v gosto zvočno teksturo, ki jo prekinja le občasen zvok kapljanja vode z jamskih sten.

Če v prvi vinjeti gledamo abstrakcijo vpihovanja zračnih razpok v kamen (z glasom), v drugi pa nekakšno počlovečenje kamna (z ritmom zvoka, ki se mestoma preliva v jezik; morda se spomnimo na Engiduja, Gilgameševega glinenega sopotnika, ali pa na druge mitske skoraj-ljudi), v tretji postanemo dejavni akterji, saj kamen postane naš instrument in naše sporazumevalno sredstvo. V četrti vinjeti pa proces postajanja–glas domnevno sklene krog, kar je skladno s krožno potjo našega popotovanja po jami: gledalci smo, vračajoč se v prvi prostor, spet postavljeni v vlogo opazovalcev, medtem ko se performerji po kratkem obdobju »kinetične osvoboditve« ponovno pričnejo stapljati s svojo kamnito okolico.

Postaja kamen glas je domiselna somatska manifestacija, ki se iz abstraktne študije prostora prevesi v raziskovanje utelešenih aspektov človeškega bivanja. Po eni strani prevprašuje mejo med živimi in neživimi stvarmi: jamske kamnine se sprva kažejo kot nežive, a subtilne transformacije v gibanju plesalk poudarijo nekatere notranje zakonitosti njihovega spreminjanja v daljšem časovnem obdobju. Pa je spreminjanje skozi čas (brez »zavesti«) dovolj, da jih označimo za žive? Po drugi strani človeško telo, ki naj bi bilo za razliko od kamnin navdano z zavestjo, v daljšem časovnem obdobju ni zmožno ohranjati življenja oziroma lastne identitete: telo pod pritiski življenja naposled tudi samo postane fosil. Zakrni, odreveni, okamni; ohrani se le kot zapis, fotografija, zgodba.

Ljudje smo ena izmed redkih vrst, pri kateri glas ni vedno neposredno vezan na izražanje čustev (šimpanzi, naši najbližji predniki, so semiotično fleksibilni, a le pri izražanju z gestami); z glasom lahko čustva tudi povratno spreminjamo. Glas kot zvočni komplement diha je tudi komplement naše telesne izraznosti, ki ga plesne predstave pogosto zanemarijo. Postaja kamen glas s poglobitvijo v medigro zvočnosti in telesnosti razpira izkustveno krajino, v kateri se zavemo inherentne zvočnosti svojega utelešenega bivanja, morda pa tudi nenavadne univerzalnosti človeškega položaja v svetu.