»Spet sem jo sanjala,« reče. »Kaj si sanjala, oma?« »Lehkico.« »Kaj?« »Lehkico, našo vodo. Tako močno sem sanjala, da jo pijem, da sem se zbudila od žeje.«
Če bi bilo treba napisati knjigo o hrepenenju, bi jo bilo treba napisati tako: moja babica, znova mlada, teče po hribu navzgor med travo in gostim listjem, dolgi črni lasje plapolajo za njo v mehkih valovih in rdeča obleka se ji lovi med kolena. Teče, teče, dokler ne prispe do pravega kraja. Z zaprtimi očmi, rdeče zadihana, v počepu sklene dlani, da bi s hlastnimi požirki zajela vodo iz izvira, ki je nekoč, pred nekim hrupnim zakajenim sestankom v stari gostilni Plateis, napajal njeno vas. Izvir se je imenoval Lehkica. Njegova voda je bila lahka kot zrak in je stekla po grlu kot sveti duh.
Nataša Kramberger pripoveduje o svoji babici Antoniji Šauperl, studencih, rekah, dežju, sanjah in priprošnjah za dobro voljo in se nasloni na lastna literarna dela Tujčice, Kaki vojaki, Primerljivi hektarji in Po vsej sili živ.