Od kod zgodbe prihajajo in kam se stekajo? Kako dolgo že tečejo po strugi, ob kateri stopamo? Koliko časa so vode pripovedi drle, da so strugo v človeški zavesti izdolble? Kolikokrat so morale spremeniti smer, najti novo pot za svoj tok, utreti novo strugo, iznajti nov jezik? Kako se sovpadajoče vode zgodb najdejo med seboj, katera milost jim pomaga, da se staknejo, stečejo v skupnem toku proti morski zibki?

Ponedeljkov pripovedovalski večer s štajerskega konca nad ljubljanski avditorij prinese lahne oblake, ki ga pokropijo z nežnim dežjem ominih zgodb. Omi je ime Antonija Šauperl, pripovedovalki pa Nataša Kramberger, ki že zapisanim prigodam in modrostim (v pripovedi se naslanja na lastna literarna dela Tujčice, Kaki vojaki, Primerljivi hektarji in Po vsej sili živ) da svojo pojavo, svoj glas. Sicer uveljavljena avtorica, predvsem znana po svojem proznem pisanju in tesni povezanosti s podeželjem – je ustanoviteljica Društva Zelena centrala in obenem tudi lastnica (družinske) kmetije v Jurovskem Dolu – tokrat pa prvič širši javnosti izpostavljena kot pripovedovalka. Kljub opazni tremi, ki skoraj do konca predstave odzvanja v rahlem tresenju govorkinega glasu, je hoja njene pripovedi vztrajna in povsem brez zatikanja. Njen glas prežemata srčna naklonjenost in navezanost na omo, njeno osebnost in zgodbe (iz) njenega življenja. Govor je pristno narečno obarvan brez posebnih poudarkov ali pretiravanja – in na vijugah štajerske govorice se poslušalstvo vživi v okolje, ki je zibalo in pestovalo, izzivalo in oblikovalo omo Tončko.

Družinske zgode in nezgode se prepletajo v celoto z zgodovinskimi dogodki in krajevno kroniko. Delci pripovedi so tako izrazito intimni (omino hrepenenje po sveži vodi iz Lehkice, njena vera v moč molitve), drugi anekdotični (kako sta oma in ded kopala štor in se zaljubila), tretji celo družbenokritični (kopanje vodovoda in zborovanje krajevnega odbora). Z živo igrivim obrazom in živahno lesketajočimi očmi Nataša Kramberger pred nas razprostre poslikano platno pripovedi – na njem pa se izrisuje krajinski pejsaž s portretno upodobitvijo ome v ospredju. Izpovedano sliko preveva pečat minulosti, patina mladostnih let naših starih staršev, ki v nas zmore obuditi nedolžno hrepenenje po dobi, ki je tekla v tempu hoje in ročnega dela, po dobi, v kateri si poznal imena sosedov in z njimi zagrabil za kramp, ko je bilo treba – po dobi, v kateri si s čisto hvaležnostjo ljubil vrelec čudovito poživljajoče vode.

Čeprav sicer vsa v toku pripovedi, se pripovedovalka sem in tja kdaj ustavi, da pripovedovano pokomentira s trenutne pozicije; tovrstni počitek od deževanja pripovedi si privošči tudi z izrekanjem zahval znotraj predstave. In čeprav dežuje nežno, mehko in nevsiljivo, ves čas lahko slutimo moč, ki se kopiči in zbira za odločnejšo izreko. Kot sklep zgodbam o omi / ominim zgodbam pripovedovalka napravi presenetljiv premik. Luč se zatemni in pripovedovalka stoječo pozicijo sredi odra zamenja za sedečo bližje občinstvu. Temo zamenja modrina. Rahlo rosenje zamenjajo debelejše, težje kaplje dežja. V žaru modre svetlobe pripoved zamenja molitev. Neizogibno nujnost molitve je oma svoji vnukinji na srce položila ničkolikokrat. In vnukinja moli. Po svoje, s svojimi besedami, z besedami, ki jih dobiva od dreves in neba, prosi za sanje in kruh, prosi v ritmu pesmi, z jezikom pesnice, prosi in nagovarja vse živo, kar njo samo živo nagovarja. Molitev, prežeto s panteističnim nabojem, izreka z naraščajočo gorečnostjo in čustveno srčnostjo, od ponižne in negotove prošnje prehaja v prepričanje, izraslo iz izkušnje dialoga; rojeva se vera, pa čeprav še nemirna – vera v nezamenljivo moč molitve.

Bogastvo prepleta se razodeva kot genialna urejenost sveta, ki sledi nevidnemu, pa vendar vse gibajočemu redu povezanosti vsega bivajočega.

Ko tema vnovič zagrne pripovedovalko in v zraku obvisi z eksistencialnim obupovanjem prekvašeno (za)upanje, občinstvo preuranjeno sklepa o koncu. Svetloba se vrne in kot nekakšen epilog, ki sklepa začetno podobo nečk, hlebčka, zibke, otročka in čolnička, nam pripovedovalka podari še živahno srhljivko o ženi, ki v torek ni legla pod tram moža, ampak mesila kruh. Sicer dobro povedana zgodba tako hitro in učinkovito prekrije gosto atmosfero, stkano iz glasov molitve, kar pa je za celoto predstave in njeno sporočilo, bolj kot ne, škoda.

V ponedeljek očara pripovedovalska prvesnica, v četrtek omreži pripovedovalska matrona. Shonaleigh Cumbers je mojstrica, ki je bila v judovsko tradicijo pripovedovanja drut'syle uvedena že kot dekletce in je morebiti poslednja svoje vrste. Od četrtega leta je od svoje nizozemsko-judovske babice prejemala v hrambo spomina stotine zgodb in še danes v ustnem izročilu ohranja tisoče starodavnih judovskih zgodb. Ob njenem pripovedovanju postane evidentno, da so vse zgodbe v njeni zakladnici med seboj skrivoma povezane in prepletene, kot nekakšen ogromen glivni micelij, iz katerega poganja tisoče gobic pripovedi. V tradiciji drut'syle je običajno, da poslušalci večkrat poslušajo iste zgodbe in tako vedo, katere pripovedi so še posebej povezane – in od pripovedovalca lahko zahtevajo, da od glavnega toka pripovedi skrene in jim postreže z dopolnjujočo zgodbico. Shonaleigh Cumbers občinstvu to pojasni, a edini v dvorani, ki lahko zares parira njenemu pripovedovanju, je na ljubljanskem gostovanju njen mož, profesor sodobnega pripovedništva, dr. Simon Heywood – vsi drugi lahko le željno sledimo njeni pripovedovalski liniji in se nadejamo dogodivščin na stranpoteh, kamor nas brez prepričevanja v trenutku zvabi.

Smer njene pripovedi je tako celoten večer določala osrednja zgodba o kralju Salamonu in kraljici iz Sabe, iz katere pa so vznikale tako kratke šale kot razlagalne pripovedke. Čeprav scela v pripovedi, je pripovedovalka zlahka sproščeno izstopila iz zgodbe za trenutek ali več, kadar je želela karkoli posebej komentirati ali razložiti, dodati osebni pogled na pripovedovano ali pa se zgolj prepričati, ali občinstvo dobro razume kako specifično besedo. Pripoved je namreč potekala v angleščini (z zagotovljenim simultanim prevajanjem), in čeprav bi morda lahko pričakovali, da bo sledenje za koncentracijo zahtevnejše, ni bilo tako. Njena izgovarjava je namreč jasna, govor pa sijajno sugestiven in iz konteksta je bilo mogoče razumeti tudi kako podrobnost, ki bi sicer ostala nerazumljena. Shonaleigh Cumbers se zgodbam povsem preda, da jo naselijo in skoznjo spregovorijo, kar se kaže tudi s spontanimi menjavami govornih registrov in nastavkov ter z gestikulacijo – in vendar je njena pripovedovalska persona bleščeče kraljevska. Na govorečo ne pozabimo niti spričo privlačnih pripovedi, saj nas žar njenega pripovedovanja ohranja budne za nepredvidljivosti.

Pripoved večera drut'syle postane mogočna palača (kralja Salamona), ki pa poleg osrednje dvorane, v kateri se godi ples pripovedi, vsebuje številne hodnike in še številčnejše sobice, po katerih se lahko sprehodimo in v katere se lahko za kratek čas zamaknemo. V palačo samo nas povede čudovit pesemski portal. Po uvodnem klepetu z občinstvom se Shonaleigh namreč zamakne v zbranost in zapoje Hine Ma Tov, judovsko šabatno pesem: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, / če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133). Besed pesmi morda ne razumemo z umom, a intuitivno čutimo, da je nad naše srečanje skupaj z duhom starodavnih zgodb priklican blagoslov.

In ta ostane z nami tudi ob sklepu pripovedi, ko po številnih stranpoteh dospemo do humorne pike. Duh več tisoč let starih zgodb je namreč poln duhovitosti, ki se jim pripovedovalka ne izogiba, temveč zgodbe z radostjo in pravo mero šaljivo začinja. Bogastvo prepleta se razodeva kot genialna urejenost sveta, ki sledi nevidnemu, pa vendar vse gibajočemu redu povezanosti vsega bivajočega. In v nas se prebuja hvaležnost, da je tudi zgodba vsakega izmed nas z neštetimi drobnimi vezmi povezana v večjo celoto Zgodbe.