Jože Babič, vsestranski gledališki človek

:
:

Jože Babič kot Tine v: Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, 1947/48, premiera: 28. 2. 1948, režiser: Modest Sancin / Foto: Arhiv SLOGI

13. februarja mineva 100 let od rojstva igralca, gledališkega, filmskega in televizijskega režiserja ter pedagoga Jožeta Babiča. Ob obletnici rojstva pomembnega slovenskega ustvarjalca v številnih krajih v Sloveniji in zamejstvu potekajo raznovrstne prireditve. Pri pripravah dogodkov smo se povezali: Občina Hrpelje-Kozina, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Slovenska kinoteka, Muzej slovenskih filmskih igralcev, Slovenski filmski center, Slovenski gledališki inštitut, Kinoatelje Gorica, Kosovelov dom Sežana, Razvojni center Divača, SNG Maribor, SNG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče v Trstu.

V Slovenskem gledališkem inštitutu bomo z gosti spregovorili o Jožetu Babiču s kritiškega in teatrološkega vidika. Sodelovali bodo: Bogomila Kravos, teatrologinja in samostojna raziskovalka, Mojca Kreft, dramaturginja in teatrologinja, Jernej Novak, gledališki kritik in teatrolog, ter Anton Peršak, režiser in avtor knjige Med stvarnostjo in domišljijo (o režiserju Jožetu Babiču).

Pogovor bo povezovala Ana Perne, teatrologinja iz Slovenskega gledališkega inštituta.

***

"Raznovrstnost tako v izbiri repertoarja kot v pojmovanju gledališke igre, v teh okvirih pa trajno prizadevanje po živem teatru, ki zna ob pravem času pokazati prave, to je temeljne in pomembne reči, osupljiva, kot rečeno – delovna in osebna – energija, ki si ni dovolila predaha in mogoče tudi ne samokontrole na teh njegovih nemirnih beganjih, erotična privrženost samohodca (in samotarja) ljudem, vsem razočaranjem navkljub. Na dnu pa vseskozi čudno, vsem zunanjim uspehom in priznanjem navkljub – občutljivo, tesnobno razpoloženje tujca – kakor da bi bil nosil s seboj, nemara nezavedno, a neizbrisno – tisti begunski spomin iz otroštva, skupaj z njim pa seveda svoje uporniško nezadovoljstvo – komedijanta v prvobitnem pomenu te besede, človeka, ki je doma povsod in ni doma nikjer, ki ga vse do konca raznaša od nemira v tem »nigdirdomu« (če uporabim Trubarjev izraz), ki ga nori želja, da bi spoznal in pokazal drugim, kar je prepričan, da je treba – da bi prirejal komedije, obenem pa priganjal k zbranosti in premisleku, predvsem pa, da bi ostal do konca sam svoj, ne sprašujoč za ceno in zvestobo drugih …"
(Odlomek iz zapisa Andreja Inkreta ob smrti Jožeta Babiča, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, oktober 1996)