Izhajajoč iz njune analize in razlikovanja med biopolitiko (Foucault) in nekropolitiko (Mbembe), bo izpostavil dvojnost bio/nekro v centralni in vzhodni evropi (CEE) po padcu železne zavese, enajstem septembru in po letu 2008.
V njunem delu gre za štiri medsebojno povezane procese: zgodovinjenje, rasnost, nekropolitiko in nekropolitiko kot rasnost. Razvidno je, da lahko ponovno premišljeno in teritorializirano mišljenje nekropolitike vodi k retroaktivnemu razumevanju CEE od vzpona neoliberalizma in modela doktrine šoka, kjer se CEE razkrije kot prototip nekropolitike. In kjer Gržinić in Tatlić poskušata nekropolitiko uporabiti za teoritiziranje (bivšega) »drugega sveta«, bo Stanimir raziskoval kako geopolitična distribucija dvojnosti bio/nekro med zahodom in vzhodom ter severom in jugom vpliva na, med drugim, našo politično in estetsko izkušnjo neoliberalizma. Tej izkušnji, po Lovecraftu, reče Neonekronomikon. Srž arhumenta je, da je Neonekronomikon transcendentno razumevanju politike smrti (nekropolitike): ker pa se ponavlja, postaja estetika. Kakšne so posledice za naše politične in umetniške imaginarije?
***
Stanimir Panayotov je diplomant filozofije (Sofia University, Bulgaria, 2004) in magister filozofije in spolnih študij (Euro-Balkan Institute, Skopje, Macedonia, 2011), trenutno pa doktorski kandidat primerjalnih spolnih študij Univerzi centralne Evrope v Budimpešti na Madžarskem. Ukvarja se predvsem s kontinentalno in feministično filozofijo, spolnimi študijami, queer teorije, critično teorije in avtonomističnim Marksizmom. Raziskoval je tudi Neoplatonizem, Laurellevo ne-filozofijo, spekulativni/novi realizem ter novi materializem.
Naslov njegove doktorske dizertacije je »Raz/telešenje v neoplatonizmu in novem realizmu«. Od leta 2009 dela predvsem na Platonovem Timaeusu, platonistični kozmologiji in pomenu kora ter razumevanju le feminističnih ter poststrukturalističnih implikacij le-tega. Razmišja, kako je vprašanje telesa izšlo iz srednje platonističnega in neoplatonističnega razumevanja Timaeus in kako kor deluje kot pomenski termin pri razmišljanju o filozofskem materializmu ter pozitivnem razumevanju pomenov snovi, konkretnosti in utelešenja. V svojem projektu primerja odnose do telesa v pred-krščanskem neoplatonizmu in gnosticizmu ter sodobne razprave utelešanja v spekulativnem/nivem realizmu in novem materializmu.
Občasno piše tudi o teoriji black metal glasbe (predvsem o black/experimental/sludge metal glasbi), neodvisnem filmu ter feminističnem performansu ter umetnosti. Načrtuje članke o teoriji black metal glasbe (o skupinah Locrian, Sun O))), and Ulver), in pripravlja knjigo o o zgodnjih industrial in eksperimentalnih pionirjih Coil, ter študijo o interpretacija kora v bizantinski in sodobni elektronski glasbi (Aufgehoben, Niko Scorpio, Matthew Ramolo, itd.).