Gledišče* Srečanje in pogovor s prejemnikom Borštnikovega prstana Janezom Hočevarjem - Rifletom

Janez Hočevar, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2010
Pred študijem dramske igre si je igralec, ki ga širše občinstvo pozna po vzdevku Rifle, v ljubljanski Drami »dajal honorarno opravka okrog reflektorjev,« kot pove v nekem pogovoru, in si ob opazovanju igralcev »rekel, da bi to morda tudi jaz znal«. Na Akademiji je prejel študentsko Prešernovo nagrado, in sicer za vlogi Državnega pravdnika v Bratih Karamazovih Dostojevskega (1962) ter Sganarella v Molièrovem Zdravniku po sili (1963).
V času študija je igral v nekaterih uprizoritvah Slovenskega mladinskega gledališča in Odra 57, leta 1966 pa je postal član ansambla ljubljanske Drame in slabo desetletje sooblikoval njene uprizoritve. Med temi sta Arrabalov Arhitekt in asirski cesar (v režiji Jurija Součka) ter Jovanovićeve Znamke, nakar še Emilija (v režiji Žarka Petana); za prelomni vlogi Arhitekta v prvi ter Filatelista v drugi je leta 1969 na festivalu MES v Sarajevu prejel zlati lovorjev venec.
Leta 1974 se je v želji, »da ne bi deloval vedno v isti sredini«, odločil za pot svobodnega umetnika. Sodeloval je pri različnih televizijskih projektih – posebej prepoznaven je postal kot voditelj oddaje Podarim dobim –, igral je v več filmih, interpretiral je denimo očeta Petana v Kavarni Astoria (režija Jože Pogačnik, 1989) in bil zanj nagrajen z zlato areno na puljskem filmskem festivalu, ustvaril pa je tudi številne radijske kreacije.
Med različnimi sredinami njegovega gledališkega delovanja je tudi Eksperimentalno gledališče Glej. Ko si je kritik Jože Javoršek leta 1978 ogledal uprizoritev Lužanovih Srebrnih nitk v režiji Boža Šprajca, je zapisal: »Doživetje večera pa je bil Janez Hočevar, ki je ustvaril nepozabno, značajsko do nadrobnosti izdelano gmoto uboge človeške kreature z vrsto želja, spominov, odmevov na nekdanje življenje, pa tudi s krhkimi in silnimi vzgoni življenja, ki se od časa do časa pohlevno posvetijo, nato se razbesne in zablisnejo ter končno v mrtvaškem plesu zgrmijo po tleh.« Za vlogo Starca je prejel Borštnikovo nagrado, ki ji je leta 1980 sledila še ena, tokrat za vlogo Millerja v Schillerjevi Spletki in ljubezni (režija Dušan Jovanović), ki jo je oblikoval v Mestnem gledališču ljubljanskem. S slednjim je tudi kasneje redno sodeloval; le nekaj mesecev kasneje je tam ustvaril Jermana v Jovanovićevi postavitvi Cankarjevih Hlapcev. Leto pred tem je v mariborski Drami upodobil Fausta v Grabbejevem Don Juanu in Faustu (režija Jože Babič). Za to trojico igralskih stvaritev je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada, saj je »v vsaki izpričal, da sodi prav v vrh modernega slovenskega igralskega izraza,« je zapisano v utemeljitvi in poudarjeno, da »je s temi vlogami obogatil slovensko igralsko ustvarjalnost, oblikujoč človeško pretresljive postave, ujete v zunanja protislovja in v nemir lastnega dvoma«.
Leta 1992 je postal profesor za dramsko igro na AGRFT in dobri dve desetletji svoje znanje posredoval novim generacijam študentov – »s posebno senzibilnostjo,« zapiše v obrazložitvi Borštnikovega prstana Simona Ješelnik in izpostavi, kako je »njegova odlika pravzaprav to, da obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa«.

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.

GLEDIŠČE* - v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) nadaljujemo s sklopom javnih dogodkov namenjenih predstavitvi in promociji gledališke kulture in umetnosti ter gledaliških ustvarjalcev.
*gledíšče -a s (í) 1. kar določa kriterij za presojanje česa; stališče,  2. zastar. gledališče (SSKJ)