»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal. Njihove navzočnosti se ne zavedamo več. Mislimo, da smo se rešili Aristotela, ker smo pregnali mímesis ali razkrinkali kátharsis, a ko govorimo o gledališkem besedilu, režiji ali ›fabuli‹, se znova ujamemo v aristotelsko past, pa čeprav se tako kakor Brecht razglašamo za nearistotelovce,« v uvodu v knjigo Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše Florence Dupont. »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti intelektualna sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost. To je namen pričujoče knjige.«
Dupontova podobno kakor nekateri njeni predhodniki, zlasti nemški klasični filolog Ulrich von Wilamowitz-Moellendorff, opozarja, da Aristotel pravzaprav nikoli ni imel namena zgodovinsko definirati atiške tragedije, temveč je bil njegov cilj konceptualna definicija tragedije. Odtod njena zahteva, da je treba Poetiko dekonstruirati do temeljev. »Zakaj tako radikalen namen? Zakaj ne bi ohranili tega ali onega izmed teh konceptov? Ker je Poetika past, ker je Aristotelovo besedilo popolnoma koherentno, kar je njegova moč in njegova slabost. Poetika je bila namreč zgrajena zunaj vsake odrske prakse in je teoretski spomenik, v katerem so vsi elementi nujni in se medsebojno upravičujejo.«
Florence Dupont (1943) je svetovno uveljavljena klasična filologinja, vrhunska poznavalka antične kulture in literature, zaslužna profesorica na pariški univerzi Paris-Diderot, avtorica več kot tridesetih knjig ter številnih znanstvenih člankov s področja starogrške in rimske drame in gledališča.