Eksperimentalna gledališča in alternativne uprizoritvene prakse so v drugi polovici 20. stoletja oplajale dominantno umetniško produkcijo prav s svojim delovanjem zunaj prevladujočih in afirmiranih normativov – estetskih in produkcijskih. To je tvorilo tudi jedro njihove subverzivnosti in kritike dominantnih ideologij.
Kasneje jih je deloma inkorporirala osrednja umetniška produkcija. V tako spremenjeni podobi slovenskega gledališča in oplajanju različnih praks je v devetdesetih, če zelo strnemo, še vedno obstajala močna zunajinstitucionalna oz. nevladna scena. Njena subverzivnost je v novem tisočletju trčila na drugačne represivne mehanizme; "nadzor" neposredne politične in družbene ideologije je nadomestila "normativnost" manj transparentne, zato pa bolj zavezujoče, celo utesnjujoče demokracije trga, finančne negotovosti, rigidnosti javnih institucij in birokratiziranega kulturno-političnega sistema. To je logika statistike, kvantitete pred kvaliteto, birokratiziranih procedur, projektov in razpisov, krajšanja časa nastajanja predstav in prezasedenosti ustvarjalcev; skratka, priča smo logiki hiperprodukcije, ki vodi v izčrpavanje in izpraznjenost.
Dandanes si izveninstitucionalna scena le s težavo še priskrbi (slabe in vedno slabše) pogoje za delo. Institucionalizirana – načeloma produkcijsko stabilnejša struktura – pa pod vedno večjimi pritiski kapitalistične logike le stežka ostaja dovolj pretočna in fleksibilna za raznolike možnosti dela znotraj svojih mrež. Kdo torej danes še zmore ustvarjati alternativo? Kaj pravzaprav je alternativa v slovenskem gledališču? V čem lahko danes prepoznamo tisto, ki vnaša razliko v tradicionalno/ustaljeno/pričakovano umetniško ustvarjanje?
Osnovni namen celodnevnega strokovnega srečanja je premisliti produkcijske pogoje, pod diktatom katerih mora danes ustvarjati uprizoritvena umetnost. Pri tem se nikakor ne želimo držati črnogledih razmislekov in napovedi v stilu: "Kaj dela produkcija umetnosti?" Namesto tega predlagamo provokativno vprašanje: "Kaj lahko gledališka umetnost danes stori za produkcijske razmere?" Kateri primeri iz sodobnega slovenskega gledališča v pozitivnem smislu odstopajo od ustaljenih produkcijskih načinov in morda povzročijo produktivno razliko?
Ker gre za živo, izmuzljivo in obširno topiko, je dogodek zastavljen kot srečanje širokega spektra pogledov. Izluščili bomo nevralgične točke gledališča in produkcijskih razmer skozi čas ter začrtali diskusijo skozi produktivno prešitje teorije in prakse, produkcijskega in umetniškega ustvarjanja.
Koncept in organizacija: Nika Arhar, Nika Leskovšek
Alternativa danes? Umetnost ustvarjanja gledališča zunaj produkcijskih ultimatov
:
: