Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013

Ljubezni se ne sme ubiti

Med letošnjimi nominacijami za Grumovo nagrado se ponovo pojavlja ime režiserja in dramatika Dušana Jovanovića. Ob Dragu Jančarju, Matjažu Zupančiču in Ivu Svetini je omenjeno nagrado prejel kar štirikrat, in sicer za dela Karamazovi (1980), Zid, jezero (1990), Antigona (1994) in Ekshibicionist (2002). Predstavitvi vseh za Grumovo nagrado nominiranih del lahko prisluhnete danes, v torek, 2. aprila od 10.00 ure dopoldne.

Dušan Jovanović / foto osebni arhiv

Tokrat se predstavlja z intimno in minimalistično dramo Boris, Milena, Radko, v kateri nas ne vodi zgolj h konkretnim in realnim protagonistom gledališkega sveta, temveč jih, kot se spodobi, transformira v dramske osebe fiktivnega univerzuma. Izpiše jih polnokrvno, živo in realistično. Razpira kompleksnost človeške psihologije, ki se vije iz kratkih dialoških situacij.

Topiko ljubezni v poznih letih prikaže v vsej njeni kompleksnosti in večplastnosti, s tem pa razbija enostransko, normativno razbiranje, vpisano v družbeno sredino. Kompleksnost se izgrajuje počasi, klije skozi dramsko dogajanje, vpeto v mikrokozmos protagonistov in njihove družine. 

Žanrska prepletenost učinkuje prav v svoji neposredni navezavi na življenje samo in se dotika ne le generacije, o kateri govori, temveč tudi generacije, ki jo poskuša ohraniti znotraj postavljenih, usidranih in predpostavljenih okvirjev. Jovanović izziva konfrontacijo gledalca z lastnimi predsodki in pogledi ter mu ponuja vstop v življenje skozi zadnja vrata; barvitost, ki se izogiba preprostim odgovorom in usmeritvam.

Tema staranja sicer ni novum znotraj literarnega ali kakšnega drugega umetniškega žanra. Ob tem ne moremo spregledati nedavno nagrajenega filma Amour (Ljubezen) Michaela Haneka, ki se prav tako dotika in prepleta obe temi, čeprav k njima pristopa iz popolnoma drugega zornega kota. Je bil omenjeni film kakršen koli indic za omenjeno dramo? 


Ne, sploh ne. Film sem gledal šele pred kratkim. Kot ste sami ugotovili, tema ni nova in je pogosto obdelana. Med filmom in mojo dramo ni nikakršnih povezav. Tam gre za nežno privrženost starega zakonskega para in dolgo, boleče ugašanje enega od partnerjev, pri meni pa gre za vitalistično ljubezen, za premagovanje staranja in smrti. Za ljubezen, ki postane motiv za življenje. Žanrovska dimenzija moje igre je ljubezenski trikotnik – ena ženska in dva moška. Spomnimo se kultnega Truffautevega filma Jules et Jim. Ampak tam so protagonisti mladi ljudje. Sorodnost je morda v tem, da oba, film in drama, izhajata iz emancipiranega idejnega konteksta šestdesetih let. Ta moj trikotnik je skoraj komedijski, Truffautev je zelo erotičen, zelo dramatičen, zelo poetičen.

V korpusu slovenske dramatike velja omeniti delo Evgena Carja Štorklje umirajo (ki sem ga režiral v Kopru, 2011), prav tako nominirano dramo za Grumovo nagrado leta 2008, in nekoliko starejše delo Srebrne nitke (1975) Pavla Lužana. Slednja sicer orisuje zatajevani vitalizem in erotični naboj, vpisan v groteskno komiko. V središču Štorkelj je stari Martin, ki ga oblega privlačna srednjeletna ženska v domu za starostnike, a on ostane zvest spominu na svojo pokojno ženo. Ta ljubezen je neumrljiva, spomin nanjo je ganljiv.

Kaj vas je vodilo k pisanju omenjene drame?


Dramski tekst je nastal na pobudo umetniškega vodje SNG Drama Ljubljana Eduarda Milerja. Nekega dne je prišel do mene z nekoliko nenavadno ponudbo. Predlagal mi je, naj napišem dramo za Borisa Cavazzo, Mileno Zupančič in Radka Poliča.

Na začetku me ni prav nič mikalo, da bi skočil v to deročo in mrzlo vodo, ampak na koncu sem le privolil. Pisanje po naročilu je kot Sfingina uganka, ki jo moraš rešiti, ali pa si pečen – nisi opravil naloge, Sfinga te požre. V začetku sem bil precej izgubljen. Tipal sem v razne smeri. Prva stvar, ki sem jo fiksiral, so bila imena. Oni naj bojo oni, prepoznavni, in vendar ne taki, kot jih poznamo. Se pravi neprepoznavni. Oni, ki niso čisto oni. Domači tujci, deja vu ljudje. Ves čas sem se počutil kot plesalec na žici ali kot apotekar, ki meša kombinirani prašek in vaga sestavine na lekarniški tehtnici. Samo pikico preveč sode bikarbone bi dal in bi bilo že preveč, prašek bi postal neužiten. Delikatna operacija.

Izjemno zgovoren naslov Boris, Milena, Radko deluje že sam po sebi kot odlična piarovska strategija ...


Naslov, sestavljen iz treh imen, je samo parafraza naslova drame Thomasa Bernharda Ritter, Dene, Voss. To je tudi edina skupna točka med njegovo in mojo dramo. Vendar pa se mi je zdelo, da lahko na ta posreden način izrazim svoje spoštovanje do velikega mojstra. Pa še neka zanimiva okoliščina je botrovala tej odločitvi: Milena je leta 2001 v Mali drami igrala Dene.

Če se vrneva k osrednji tematiki drame – ljubezni v zrelih letih – se vam zdi, da sta vitalizem in erotika tabuizirana in s strani družbe še vedno vse preveč obsojana, kot nas opozarja v drami hči Alja?


Strastna, usodna ljubezen starih ljudi se še vedno doživlja kot družbeno nesprejemljivo vedenje, gerontološka erotika pa kot eksces, napaka narave. Kot netipična, nevarna praksa. Kot prestopek, ki krši pravila družbenega sožitja. V očeh otrok, sorodnikov, prijateljev in znancev je to neuravnovešeno, nerazumno obnašanje: smešno, noro in absurdno. Starostnikom, ki se zaljubljajo, ni lahko. Po eni strani so žrtve stigmatizacije, po drugi pa tudi njih obhajajo stiske in dvomi. Zavedajo se, da v sklepni fazi življenja pišejo nov konec svoje življenjske zgodbe. To je zagatna, stresna situacija. 

Erotika starostnikov je pogosto predmet obravnave v literaturi in filmu, zlasti ko gre za preračunljive poroke mladenk, ki v želji po bogastvu kupčujejo s svojimi telesi. Mogotec in lepotica, star, bogat dedec in mlada, seksi, revna punca. To se nikomur ne zdi ne čudno ne perverzno ne zblojeno. To je kliše, ki ga ljudje absolutno razumejo. Zato, ker je racionalen. Ljudje ne razumejo iracionalne ljubezni, ljubezni, ki žrtvuje in briše preteklost, pri tem pa ne ponuja trdnega zagotovila za srečno prihodnost.

Sta tovrstni nastavek in refleksija vezana tudi na vaše osebno življenje?


Vsi živimo mnogo življenj. Večina teh življenj je pogojnih, hipotetičnih. To so življenja, o katerih samo sanjamo ali po njih hrepenimo. Ali pa o njih pišemo scenarije, ki ne bodo nikoli posneti. V spanju, v podzavesti, v domišljiji. Ampak sanje so včasih bolj žive in navdihujoče kot stanje budnosti. Čisto lahko bi se prelile v realnost. In to se je v tej drami zgodilo. 

Ko pišeš, izrabljaš svoje spomine. Spomini so vgrajeni v tekst. Enkrat zmehčano, zabrisano, spremenjeno, drugič malo bolj neposredno. Ampak moji osebni spomini v tej igri niso nosilni elementi konstrukta, ki se mu reče drama. Spomini so sok, ki se pretaka po telesu teksta in se meša z vonji in sokovi mojih protagonistov. Vsi skupaj se naseljujemo v besedilu, v njem puščamo nevidne sledi. Včasih pa moja pisava nenadejano sovpada z dejstvi, o katerih nisem vedel ničesar. Recimo: v igri (pa tudi v življenju) je Radko Polič zelo navezan na svojo mamo, ta mama ga še vedno obvladuje, ga komandira in v enem trenutku mu reče: pretepi svojo ženo, sine. Ko je Rac prebral mojo igro, me je vprašal: kako si vedel, kaj mi je mama rekla? Nisem vedel, sem mu odgovoril, samo predpostavljal sem, da bi ti lahko kaj takega rekla. Ko se premikaš po akupunkturnih točkah likov v drami, se krušijo delci, ki so potencialno resnični.

Naj omenim, da bo hrvaški filmski režiser Rajko Grlić o tej drami posnel dokumentarni film. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je Rajko študiral filmsko režijo na FAMU, filmski akademiji v Pragi. Njegov učitelj profesor Brozek je študentom predvajal film Billya Wilderja Bulevar somraka, pri katerem je v Hollywoodu delal kot tretji asistent režije. Študentom je pripovedoval o tem, kako velik del filmske zgodbe temelji na resničnih življenjih njenih protagonistov; od Glorie Swanson do Ericha von Stroheima, njihovih filmih, prijateljih, pomembnih in manj pomembnih podrobnostih njihovih življenj. Rajko Grlić bi rad posnel film o tem odnosu med stvarnim in izmišljenim, med factumom in fictionom.

Tako bo ob vajah za gledališko uprizoritev potekal tudi paralelni proces snemanja dokumentarnega filma, v katerem bo sodelovala tudi Vesna Milek, ki bo kot vešča spraševalka poskušala izvleči iz nas tisto, kar je nevidno in neizgovorjeno v drami. Snemanje bo potekalo od začetka študija, ki se prične 15. aprila, in bo po etapah teklo vse do uprizoritve 14. septembra.

Se bo besedilo še spreminjalo?


Na natečaj Tedna slovenske drame sem poslal verzijo drame s starim koncem. Ko sta Rajko Grlić in Lado Kralj prebrala tekst, sta imela isto pripombo: da se drama prehitro, preveč odsekano konča. Njuni argumenti so me prepričali, zato sem te zadnje prizore še razvil in dopolnil. Imam občutek, da je novi konec boljši. Tudi po tem sem še marsikaj brisal in dopisal.      

S tem pa verjetno niste posegli v kompleksnost izrisa dramskih oseb? 


Človeška psihologija je kompleksna in se razkriva tudi v dinamiki medčloveških odnosov. Hotel sem zgraditi nepremočrtne like, osebe, ki bi imele več obrazov, več življenj, več jezikov; osebe, ki bi se pred našimi očmi razvijale in spreminjale. Radko in Boris postopoma presegata svoja sovražna občutja in zamere, ki jih gojita drug do drugega, in se iz zagrizenih tekmecev počasi, a vztrajno spreminjata v prijatelja. Milena se iz noro zaljubljene ženske, ki je na tem, da zapusti moža, vrne k možu, ne da bi zapustila ljubimca. 

Moška sta zelo različna. Še posebej preseneti Boris, ljubimec, s svojo oholostjo, neposrednim mačizmom. Če citiram:
»BORIS: Nisi več njegova sužnja. Jaz sem tvojega telesa gospodar. MILENA: A si bral zgodbo o Krombabuli? To je psička, ki je ujeta med bivšega in sedanjega gospodarja. Ko se onadva spopadeta, se mora reva odločiti, komu bo izkazala zvestobo. Krombabuli je od žalosti umrla, ker sta se ji oba tako smilila. BORIS: Ti nisi Krombabuli. In ne boš umrla. In vedi, tvoja dva gospodarja nista enaka. Do naju ne moreš imet ekvidistance! On je tvoj tlačitelj, jaz sem tvoj osvoboditelj! Kako se ti lahko tlačitelj smili?« Ali ni tovrsten izris razmerja med moškim in žensko nekoliko pretiran in zgolj podčrtuje ustaljene in usidrane poglede na spol?

Da bo ta očitek nekoč nekje izgovorjen, sem se zavedal že v trenutku, ko sem stavek zapisal. A kar se mene tiče, to ni politični stejtment, to je karakterni eksces. To je replika, ki je skoraj dobesedni citat znanega filmskega naslova. Pred petdesetimi leti je bil zelo popularen humorni hrvaški film v režiji Fedora Hanžekovića in po scenariju Slavka Kolarja »Svoga tela gospodar«. Potem, ko mu crkne krava, Jakov prepričuje sina, naj se oženi z bogatim šepavim dekletom Ružo, ki bo v hišo pripeljala doto. Ivek le nerad pristane in Ruži odkrito pove, da z njo ne namerava živeti kot mož z ženo, ker je on »svojega telesa gospodar«. Poigravanje s tem naslovom me je zabavalo: ta mačizem (jaz sem tvojega telesa gospodar) je integralni del Borisovega lika. On o sebi govori: Jaz sem alfa samec ... Jaz sem dih jemajoč, Jaz sem edinstven in tako naprej. »Jaz sem tvojega telesa gospodar« je samo njegov način, kako Mileni pove, da je ne želi deliti z nikomer.  

A se kmalu izkaže, da temu ni tako; da ne more biti gospodar njenega telesa in da lahko Mileno »zadrži« samo pod njenimi pogoji ...


Milena izhaja iz prepričanja, da se ljubezni ne sme ubiti. Ona ljubi oba, hoče imeti oba, nobenega od njiju noče odpisati. Zato predlaga komuno »v kateri bi vsi trije srečno živeli«. Za Borisa in Radka je ta predlog absolutno nesprejemljiv. Hipijevstvo sta prerasla, presegla, pustila daleč za seboj. Ne želita se vračati na začetek. Milena pa želi prav to, želi biti še enkrat mlada. In na tej točki se razidejo, Milena ju zapusti in odide neznano kam. V tistem trenutku jo oba izgubita. In postaneta uboga, zapuščena, osamljena starčka. 

Na koncu, ko Milena odide, se v njeni odsotnosti moška spovedujeta drug drugemu. Radko govori o tem, da je nekoč imel krasno punco, ki jo je Milena izrinila iz njegovega življenja, in on to še danes (morda) obžaluje ...

Nenadoma se pokaže, da poligamija le ni tako nesprejemljiva opcija, da ta Milenin predlog o skupnem življenju ni bil tako grozno slab. Skleneta, da jo bosta poiskala in pripeljala domov. Vprašanje, ali se bo to zgodilo, seveda ostaja odprto.

Če se dotakneva še tehničnega vidika pisanja, me zanima, kakšen pristop pisanja ubirate?


Pisanje dramskega besedila je kot igra z lego kockami. Na začetku obstaja neka skica gradbenega načrta za hišo, nato se ta načrt spreminja, dodajaš nove prostore in rušiš stare, dozidaš balkon, klet, projektiraš vrt. Privoščiš si vse, kar potrebuješ za to svojo hišo iz besed. Zelo pragmatičen pristop.

Je nominacija za Grumovo nagrado potrditev vašega dela? Morebitna vznemirjenost in pričakovanje razglasitve nagrajencev? 


Tovrstnih občutkov sem se navadil in nominacije ne doživljam tako emocionalno, kot sem jo nekoč. Tudi pričakovanja so utišana. Občutek nominacije je podoben tistemu, ko se z žensko dogovoriš za zmenek. In ne veš, kako se bo stvar končala.

Kako pa je bilo prvič?


Prva nagrada je kot prvi seks. Misliš, da si se usedel na božji tron. Da si splezal na Mount Everest. Da si poletel v hemisfero. Da si šampion. Da si zasluženo na vrhu Olimpa. Ko si mlad, doživljaš nagrado kot nekaj absolutno zasluženega. Šele mnogo kasneje spoznaš, da so nagrade nekaj relativnega. Vsaka žirija ima svoje oči, svoj okus, svoje favorite. Vprašanje, kaj je dobro in kdo je najboljši, je zelo odvisno od tistega, ki gleda in ocenjuje; od umetniškega vtisa, ki ga ni mogoče meriti v centimetrih, sekundah in stotinkah. Žirija je po navadi heterogena grupa ekspertov, ki ima lahko zelo različne, tudi diametralno nasprotne estetske in vrednostne kriterije. Odločitve sprejemajo tudi s preglasovanjem. 

In včasih se zdi, da je lažje, če se zatečeš k znanemu oziroma preverjenemu »dobremu«. Tako bi na prvi pogled lahko rekli za letošnje nominirance, med katerimi ponovno ne najdemo imen mlajše generacije? So se izgubili, obupali ali so njihove pisave zgolj preveč »radikalne«, kot to pripisujejo PreGleju s Simono Semenič na čelu?


Simona Semenič je definitivno tukaj, v prvem planu. Njena pisava je sveža, relevantna in inovativna. Odprla je nova vrata in nova okna. Ni pa se še preselila v mainstream. Zastavlja se vprašanje, ali bo ona dohitela publiko ali pa bo publika dohitela njo. Na vsak način bi bilo dobro, da jo začnejo postavljati na velikih repertoarnih odrih. Ampak pustimo prihodnosti, da reče zadnjo besedo. Ona se bo še razvijala. In najbrž bo pričela hoditi pota, ki bodo nadgrajevala njeno dosedanjo izkušnjo.

Menite, da so topike, ki jih predstavljajo mladi avtorji, preveč usmerjene k njihovi lastni generaciji ali je problem sama pisava, ki je drugačna, eksperimentalna in zato, morda za nekatere, »hermetična«?


Vsak dramatik ima svoje teme, ima ciljno grupo, ki jo ogovarja. Teme se z leti spreminjajo in ciljna grupa tudi. Sam ne morem več ogovarjati mlajših generacij. Od njih me, kot se reče, ločijo svetlobna leta. Logično je torej, da se obračam na svojo generacijo, na seniorje. Ampak znotraj tematike, ki mi jo seniorji narekujejo, mi še vedno ostane igranje z žanrom, z obliko, s stilom. Še vedno me intrigira dramaturgija, kako bom nekaj »skvačkal«. In v tej igri še vedno uživam. Hotel sem, da občinstvo pade v igro in jo vzame z dušo, srcem in možgani. Tale igra je poskus, da bi naredil točno to.

Igra je vezana na čisto določene protagoniste, na igralce z imeni in priimki. To so Boris Cavazza, Milena Zupančič in Radko Polič. Ampak zgodba, ki jo pripovedujem, v bistvu ni dokumentarna; Milena, Boris in Rac ne igrajo sebe, to ni njihova življenjska zgodba. Čeprav je po drugi strani res, da igralec vedno na neki način igra sebe, in tudi to je res, da je v tej zgodbi ogromno avtentičnih, tudi biografskih drobcev. Igra je, hahaha, dokumentarna fikcija. Giblje se na neki zelo tenki meji med obema svetovoma. Rad bi dosegel, da se občinstvo ves čas sprašuje, kaj od tega se je zgodilo, kaj je res in kaj je izmišljeno. Upam, da bo to za gledalce zabavno.

Povezani dogodki

Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
SiGledal, 8. 8. 2013
Ste danes že prebrali dramo?
Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Kako strateško skrbeti za razvoj gledališke umetnosti
Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 6. 2013
Vprašanje je, ali nas sploh kdo hoče videti
Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 3. 2012
Potenciali kritiškega pisanja o scenskih umetnostih