PGK, 13. 3. 2013

Znani so letošnji nominiranci za nagrado Slavka Gruma

Na letošnji natečaj za nagrado Slavka Gruma, ki ga Prešernovo gledališče Kranj vsako leto razpisuje v okviru festivala Teden slovenske drame, je prispelo 35 novih dramskih besedil. V konkurenci za nagrado, ki jo organizatorji podeljujejo od leta 1979, so ostala tudi štiri besedila, ki so bila za nagrado nominirana na lanskem festivalu.


Žirija v sestavi dramaturginja Diana Koloini (predsednica), režiser in dramaturg Alen Jelen, dramaturginja Martina Mrhar, igralec Peter Musevski in dramaturg dr. Tomaž Toporišič je v konkurenci devetintridestih besedil izbrala štiri, ki jih nominira za nagrado Slavka Gruma, in sicer: Aus Anstand – La siesta Tamare Matevc, Boris, Milena, Radko Dušana Jovanovića, Komedija o koncu sveta Evalda Flisarja in Vrt pred zoro avtorja Iva Prijatelja.

Nagrajenca letošnjega Tedna slovenske drame, ki se bo odvijal od 27. marca do 8. aprila 2013, bo žirija razglasila za sklepni slovesnosti.

V obrazložitvi nominacij je žirija zapisala:

Tamara Matevc: AUS ANSTAND – LA SIESTA
V čudovitem pomladnem dnevu si moški v zrelih letih natika doma izdelana krila, da bi po dobro opravljenem službovanju med zemljani odletel v nebesa, ko ga preseneti obisk boga, ki ga po prijateljskem klepetu, oplemenitenem z ljubeznivostjo in tarnanjem, opojnimi piškotki in pijačami, prisili, da ostane, da bi svet nagnil v novo, boljšo dobo. Njuno srečanje nevsiljivo spominja na prizor Faustovega pakta z Mefistom, samo da je v nasprotju z njim lahkotno in duhovito in da je v njem – in potem v celotni igri – vseskoz v ospredju vprašanje, kako vzpostaviti nekaj dobrega. Brez kakršnekoli sentimentalnosti, poduhovljenosti ali moralizma, zato pa z neverjetno domišljijo, ki svobodno preobrača motive iz klasične in sodobne imaginacije, zgodb iz vsakdanjega življenja in aktualnega socialnega prostora, iz fikcije in filozofije ... Dogajanje preskakuje v času in prostoru (kozmopolitsko), prek različnih žanrov in številnih referenc, skoz obsežne stranske rokave in v kar najbolj nenavadnih izmišljotinah. Pri tem je igra vseskoz briljantna in duhovita, navkljub razvejanosti dogajanja na svojski način osredotočena (in spet je njen osrednji problem aktualni neoliberalizem), jasna, čeprav obenem tudi malo nora. Igra Aus Anstand – La siesta, podnaslovljena kot Pravljica za odrasle, je docela nenavadna in izstopajoča, in to ne samo v kontekstu slovenske dramatike. Velikopotezna in kompleksna mešanica, ki bo navkljub uprizoritvenemu potencialu verjetno težko našla pot na oder; a je vsekakor vredna pozornosti – tudi zato, ker ponuja užitek.

Dušan Jovanović: BORIS, MILENA, RADKO
Avtor se v tej humorno izpisani igri, uokvirjeni z ljubezenskim trikotnikom med Borisom, Mileno in Radkom, duhovito, lucidno poigrava z ljubosumjem, nemočjo, osamljenostjo, strahom, izgubo, boleznijo, staranjem, seksom, svobodno ljubeznijo in še s čim, kar se nas zares dotakne. Téma iz družinskega oz. zakonskega razmerja je predstavljena bolj z zabavne, vedre plati, a zato nič manj resno, boleče in precizno. Dramske osebe so izpisane človeško polnokrvno. Igro bi lahko označili bodisi za realistično, naturalistično, veristično, za tragikomedijo ali komedijo, a to niti ni pomembno. Pomembneje je, da je vpeta v občutje današnjega sveta in človeka. Dialogi so tekoči, inteligentni, izbrušeni in stkani tako, da pred nami zaživi vsakdan, pa tudi jasna preteklost. »Iz mikroperspektive se zdi to, kar se nam trem dogaja, velepomembno in usodno. Mi trije se prebijamo skozi življenjsko dramo. Ampak ta drama je, če jo primerjamo z velikimi zgodbami sveta, le neznaten mikrosposki drobec sredi dogodkov v zgodovini …« so Radkove besede v tej večplastni igri, ki nas začara na »woodyallenovski« način.

Evald Flisar: KOMEDIJA O KONCU SVETA
Komedija o koncu sveta je farsa o farsi, znotraj katere je še ena farsa. Je farsa, kot je naša resničnost farsa, čeprav, kot se izrazi njen junak, »ni čas za farse. Resničnost zahteva resne drame.« Resničnost zahteva, kakor avtor natančno ugotovi, da se vprašamo o koncu sveta, da se vprašamo, ali bo treba zasaditi in ograditi lasten zelenjavni vrt ali še naprej saditi le travo – in jo preprodajati … Natanko to se na obrobju mesta v hiši z zapuščenim vrtom, na skoraj beckettovskem prizorišču, sprašujejo štiri osebe, vse zaznamovane s svojo namišljeno gledališko resničnostjo, a vendar vse zlahka prepoznavne iz naše neposredne resničnosti. Podnajemnik Joe Orton, nerealiziran dramatik, lastnica Elvira, nerealizirana igralka, novi podnajemnik Majerhold, okoljski znanstvenik pod krinko, in Konjevič, človek z različnimi izmišljenimi identitetami, se o namembnosti vrta in reševanju sveta ne morejo sporazumeti in tako nam avtorjeva vse prej kot optimistična dramska napoved načina reševanja aktualnih težav družbe na pragu konca sveta daje jasno vedeti, da bodo v bitki načelnih inovatorjev in brezvestnih zaslužkarjev kakor že tolikokrat in kljub apokaliptičnim napovedim zmagali slednji. Zraven pa se ob tem dramskem besedilu s spretno izpisanimi dialogi in polnem aforizmov ter inteligentnih besednih iger sprašujemo, kaj je v njem in tudi sicer sploh resnično, kdo je pristen in kdo se skriva pod krinko, in predvsem, ali je konec sveta prihajajoča realnost ali zgolj kulisa bitke med različnimi interesi, bitke, v kateri so v ilegali tako revolucionarni znanstveniki kot izkoriščevalski dobičkarji. Komedija o koncu sveta se tako na nevsiljiv in svež način ukvarja z najbolj žgočimi globalno-lokalnimi temami ter nam živo odslikava domače in tuje stanje duha, ob tem pa daje slutiti, da je ves svet le oder in da zato morda nikoli ne bomo poznali odgovora na vprašanje iz naslova nikoli napisane Ortonove drame: »Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote?«

Ivo Prijatelj: VRT PRED ZORO
Vrt pred zoro, nenavadna, na videz klasična, a obenem izrazito sodobna igra, ki bi lahko bila podnaslovljena kot »današnja igra o preteklih dneh«, z izjemno ostrino zareže v psihopatologijo slovenske zgodovine. Pred nami v elegantnem ritmu nanizanih prizorov teče aktualna in tehnično izjemno izbrušena igra, v kateri z junakinjami in junaki potujemo v vztrajnem tempu montaže dramskih situacij, ki so hkrati vsakdanje, intimne, a se skoznje zrcali zgodovina. Ali bolje: zgodovina druge svetovne vojne z vsemi njenimi dilemami vdira v intimo spalnice, dnevne sobe, prijateljstva, erosa, ki se spreminja v thanatos. Priča smo vedno bolj banalnemu, a hkrati že kar bolečemu vsakdanu. Situacije se prepletajo, stopnjujejo v nekakšnem zgodovinskem vsakdanjiku, za katerega je značilen na videz neopazen, a usoden ritual: junaki in žrtve tega rituala so junaki naše polpretekle zgodovine, obdobja, v katerem se je živelj razdelil na nezdružljivi polovici. Vrt pred zoro umetelno stke dramski preplet vsakdanje krutih odnosov, v katerih se spletata ekonomija intime in polisa, zgodovinskih dejstev in intimno brezčasne problematike razpetosti med eros in etos, napetosti med akcijo v imenu samega sebe in akcijo v imenu idej. Igra nima zmagovalca, tako kot v etičnem smislu nima jasnih zmagovalcev in poražencev niti zgodovina niti realnost. Tekstura Vrta pred zoro je izjemno gosta, a hkrati tekoča, sprva dokaj svetla, kasneje pa vase komajda pripusti kak žarek svetlobe. Toda mar ni takšno tudi gledališče sveta, ki ga živimo vsak dan?

Nagrada Slavka Gruma, TSD