Anja Bunderla, SiGledal, 27. 3. 2013

»Tukaj se v primerjavi s Srbijo počutim kot na počitnicah«

Danes, ko praznujemo tudi svetovni dan gledališča, se s predstavo 5boys.com (5fantkov.si) v produkciji Backa Teatra v Kranju pričenja 43. Teden slovenske drame. Pogovor z režiserko predstave, Beograjčanko Anjo Suša.

Anja Suša / foto Junas Kundig

Anja Suša (1973), srbska gledališka režiserka, je diplomirala na Oddelku za gledališko in radijsko režijo Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu. Selektorica mednarodnega gledališkega festivala Bitef režira po vsej Evropi, v februarju se je podpisala pod režijo Shakespearjeve Ukročene trmoglavke, ki je bila uprizorjena v Mestnem gledališču ljubljanskem. Lanskega marca pa je na Švedskem na oder postavila 5fantkov.si, dramski tekst slovenske dramatičarke Simone Semenič, ki je nudil izhodišče za zdaj že daljni valentinov pogovor, v katerem se med drugim dotikava gledališča in dramatike za mlajšo publiko ter današnjega položaja kulture v Srbiji.

V švedskem Backa Teatru v Götenburgu ste lani v okviru projekta Backa goes Balkan režirali tekst Simone Semenič 5fantkov.si. Bi lahko za začetek morda povedali, kako je prišlo do sodelovanja?


V bistvu gre za normalno nadaljevanje sodelovanja s švedskimi umetniki, s katerimi sodelujem že zadnjih deset let. Do sodelovanja je prišlo zaradi povabila Mattiasa Anderssona, vodilnega švedskega avtorja, ki je tudi umetniški vodja švedskega gledališča Backa, priznanega gledališče za mlade, kamor sem bila povabljena že pred leti, ko sem še vodila beograjsko gledališče Duško Radović. Ko sva z direktorjem gledališča razmišljala o možnostih, sem ob istem času po naključju naletela na tekst Simone Semenič, priporočila mi ga je prijateljica, ki ga je opisala kot eno izmed najboljših sodobnih dramskih besedil, kar jih je prebrala. Odločili smo se jo uprizoriti in ja, predstava je bila zelo dobro sprejeta. Uvrščena je bila v program švedskega gledališkega bienala, s strani švedskih kritikov pa je dobila še nominacijo v kategoriji za najboljšo predstavo za mlado publiko. V bistvu je koncept ravno obraten od tistega v Shakespearjevi Ukročeni trmoglavki, ki smo jo pred kratkim uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem in kjer moški igrajo ženske, saj tukaj ženske igrajo fantke.

S čim vas je torej tekst Simone Semenič prepričal?


Všeč mi je, kako Simona piše. (Zato je tudi del produkcije v MGL, kjer smo povabili tri ženske dramatičarke, poleg Simone še Ivano Sajko ter Majo Pelević, da na novo napišejo Katarinin monolog.) Tako na splošno sem velika oboževalka Simoninih dramskih besedil, ki se mi zdijo ena izmed boljših, kar jih je bilo kdaj napisanih. Tekst 5fantkov.si po eni strani obravnava zelo univerzalno problematiko današnjega sveta. Na Švedskem smo predstavo uprizorili za testno občinstvo ter ga vprašali, kje se predstava dogaja. Kljub temu da so imena protagonistov ostala enaka, se pravi slovenska, je večina mladih gledalcev igro vzela za svojo, kot del njihovega okolja, njihovega vsakdana. Po drugi strani pa gre za besedilo, ki je zelo intrigantno in inspirativno, kar se tiče postavitve na odru; napisano je za pet žensk, ki igrajo fantke, se pravi gre tudi za igro vlog … Šlo je za prijetno delo, na osnovi katerega je nastala predstava, ki je bila zame tudi osebno pomembna. To, da je besedilo lahko uprizorjeno na več različnih načinov, pa govori samo o kvaliteti besedila.

Besedilo 5fantkov.si je bilo pred nekaj leti krstno uprizorjeno v Mestnem gledališču ljubljanskem. Zanimivo se mi zdi, da ste isti dramski tekst postavili v gledališču, ki je v prvi vrsti namenjeno mlajšemu občinstvu.


Ni šlo za predstavo, ki bi bila ekskluzivno samo za mlado občinstvo. Predstava je bila uprizorjena za mešano občinstvo različne starosti. Čez teden je bila predstava večinoma uprizarjana za srednješolce, med vikendi pa za izven. Gre za tekst, ki se ukvarja z občutljivo tematiko, za katero pa je pomembno, da se o njej govori tako z mladimi kot z odraslimi. Imeli smo veliko predstav in debat, pri čemer smo prejeli različne odzive, saj gre med mladimi in odraslimi za različne načine komunikacije.

V samo uprizoritev ste vnesli tudi glasbene vložke. Je bilo to zato, da bi prizore nasilja in vulgarne konverzacije na nek način »blažili«?


To ni bil moj namen. Presenečena sem bila, kako dobro je bila predstava razumljena, saj švedska kultura recimo sploh ne preklinja. Samo besedilo vsebuje tudi elemente posebne črne komedije. Kar se tiče glasbe, je nisem uporabila zato, da bi omilila sam nivo nasilja. V bistvu je bil razlog uporabe glasbe ta, da ima gledališče Backa odličen orkester. Iz tega je nastala ideja, da bi vsak glasbenik predstavljal neke vrste alter ego petim protagonistom. Vendar tukaj ne smem povedati vsega, da ne pokvarim predstave. Odlično je bilo sodelovati z glasbeniki ter s skladateljem Igorjem Gostuškim, ki je glasbo napisal prav za ta tekst.

Predstave za otroke in mladino, ki realistično prikazujejo nasilje, netolerantnost in podobne družbene probleme, včasih izzovejo neodobravanje. Kot direktorica Malega gledališča Duško Radović v Beogradu ste se zavzemali ravno za predstave, ki spodbujajo dialog na temo družbenih problemov. Kakšni so bili učinki take gledališke politike?


Tovrsten repertoar je zaznamoval veliko mladih ustvarjalcev, jim dal priložnost, da postanejo vidni. Najprominentnejši gledališki režiserji so vzniknili iz našega gledališča, nekako se je od tu ustvarjala beograjska gledališka pokrajina. In če sem iskrena, to ni bila enostavna naloga, naleteli smo na ogromno starokopitnega razmišljanja, zastarelih navad, s tem pa tudi na prepreke, saj smo bili v tem sami. Beograjsko gledališče je še zmeraj gledališče eskapizma in zabavljaštva, ne pa prostor ostrih tematik, kar je narobe, saj otroci ne živijo v nekem paralelnem svetu in se ravno zato morajo spoznati s pomembnimi problemi.

Ne verjamem, da je potrebno na nekoga politično vplivati, če pa bi že morala izbirati način, bi izbrala gledališče kot prostor, kjer se še da nekaj narediti, kjer mogoče lahko obrneš sistem vrednot, ki je pri odraslih že bolj ali manj ustaljen. Ko že govorim o spremembi: zdi se mi, da je ravno v gledališču za mlade še mogoča. 

Na Švedskem imajo model, po katerem bi se morali zgledovati vsi, na nek način mi je to pomagalo artikulirati tudi lastno delovanje v beograjskem gledališču, kjer sem delovala deset let. Na Danskem, Švedskem kot tudi na Nizozemskem ljudje na položajih podpirajo obravnavo socialne problematike, v Srbiji pa seveda ni tako. V obdobju gledališča Radović se mi zdi, da smo uspeli narediti neko spremembo, vendar se lahko to, kar smo zgradili, kaj kmalu poruši, če ni prepoznano kot model, ki ga je treba podpirati. Gledališče Radović vztraja, k nam prihajajo mednarodni umetniki, in v bistvu je to gledališče celo bolj priznano na tujem kot pa doma. Seveda ga mladi režiserji in dramaturgi, ki so povezani z njim, prav tako cenijo. Velikokrat je bil napaden s strani tradicionalistov, češ da podpira homoseksualnost, zaradi česar so nam velikokrat grozili, prejemali smo raznorazna pisma, javno so nam očitali, da uničujemo gledališče za otroke, da ne spoštujemo najstnikov, pri čemer smo se mi samo želeli povezati z realnostjo. V gledališče smo vpeljali teme, o katerih ni enostavno govoriti, kot je recimo zgodba o dekletu z Downovim sindromom, o fantku s cerebralno paralizo, potem smo si prizadevali za solidarnost na ravni ukvarjanja z obrobnimi skupinami, kot so recimo Romi, ki so, kar se gledališča tiče, bili že tako ali tako izrinjeni, zanje smo prirejali predstave. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da smo naredili veliko, kako dolgo bo to ostalo, pa ne vem, četudi gre za gledališče z razpoznavno tradicijo, staro 65 let.

Kako pa ste zadovoljni z dramatiko za mlajšo publiko? Je je dovolj?


Platforma nove drame je bila posvojena s strani gledališča Radović, kar je spodbudilo ambicijo po ustvarjanju dramskih besedil za tovrstno občinstvo, zato je dramatika za mlajše občinstvo trenutno na nekem spodobnem nivoju.

Veliko režirate po Evropi, v enem izmed radijskih »podcastov« ste dejali, da vas Beograd sam po sebi duši. Kakšna je torej tamkajšnja kulturna oziroma gledališka atmosfera? Ali veliko umetnikov »beži«?


Po velikem entuziazmu v prvem desetletju se zdaj soočamo s kulturnim kolapsom. Gre za situacijo, v kateri je kultura potisnjena na trg, brez da bi se ta trg sploh točno definiral. Politikom ni mar zanjo, še več, zgražajo se nad ljudmi, ki se ukvarjajo z umetnostjo ... Najhuje pa je to, da tudi ljudje mislijo, da kultura preveč stane. Kar lahko lepo navežem na tematiko, ki se je dotikam tudi v predstavi v MGL: ta shizofrena situacija za umetnika ni produktivna, kajti sama kot umetnica ne vem več, kakšna je moja pozicija v odnosu do občinstva. Tudi dejstvo, da zmeraj manj ljudi hodi v gledališče, ne pomaga pri orientaciji. Ljudje so izgubili zanimanje, mogoče zato, ker ne dobijo tega, kar potrebujejo, mogoče zato, ker je predrago … Prav res se vprašaš, kaj je sploh smisel tega, da si umetnik? Nemogoče je delati v gledališču, kjer se zgodita ena do dve predstavi na leto, šest do sedem predstav pa v celem mestu. Gre za dramatično spremembo, ki ima pomemben vpliv na način razmišljanja. Da ne govorim o neodvisni sceni, ki je čisto mrtva, brez vsakršnega financiranja, sooča se z nemogočimi delovnimi razmerami. Gledališča, ki dobijo denar, pa se trudijo biti komercialna, zabavna, kar je spet drastičen udarec za eksperimentalne, marginalne projekte.

Trenutna slika je žalostna, komercialno orientirana, z zelo malo predstavami, ki bi zvesto sledile gledališki umetnosti kot taki. Težko je za mlade umetnike, ki so šele pričeli odkrivati svoje poetike, nimajo prostora, kjer bi lahko ustvarjali, zato so prisiljeni h kompromisom, prisiljeni so delovati v tujini … In na žalost ne vidim konca tej situaciji, razen če se bo zgodil nek nenaden, čisto nepričakovan obrat, v katerem bo Srbija razvila kulturno strategijo, ki bo dala svobodo gledališču, da lahko dela napake, da je lahko pogumno … To je edini način, da se ustvari neka kreativna in produktivna platforma, v kateri, seveda, vse predstave ne bodo odlične, nekatere pa! V tem trenutku se mi zdi, da smo zadeli dno, smo na robu izginotja, ampak da ne bom tako pesimistična, mogoče pa je to vendarle priložnost, da se kaj spremeni.

Koliko ste seznanjeni s politično situacijo v Sloveniji?


Trenutna socialna in politična situacija v Sloveniji je vplivala na celoten koncept uprizoritve v MGL, vendarle pa mislim, da je slovensko gledališče v boljšem položaju kot srbsko. Dogaja se ogromno zanimivih in raznolikih stvari – spekter gledaliških pristopov je širok. Tukaj se v primerjavi s Srbijo počutim kot na počitnicah. Slovenski umetniki artikulirajo svoje potrebe, kar je pomembno, pomembno je, da se zavedajo, da je treba odreagirati … Bojim se pa, da ne bo tako v Srbiji, ki se je po Miloševiću, po tem, ko se je borila, da bi ustvarila neko normalno okolje, nekako naveličala revolucije. Enako je na področju umetnosti, z nekaj svetlimi izjemami seveda.

Kaj vam pomeni gledališče danes?


Sliši se kot preprosto vprašanje, ampak je precej težko. To vprašanje si postavljam vsak dan, mogoče gre za nek prostor zavedanja … Za prostor, ki bi naj reflektiral realnost in življenje … Prostor, od katerega bi naj vsak pobral nekaj svojega … Prostor, ki odpira znotraj vsakega posameznika nove perspektive, nova vprašanja, da je dovolj pogumen, da postavlja neprijetna vprašanja, na katera pa ne ponuja odgovorov. Da je torej prostor svobode. 

TSD, Anja Suša

Povezani dogodki

Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Anja Bunderla, SiGledal, 4. 12. 2013
V iskanju koščka za sidro ali Ivana Jonke
Anja Bunderla, SiGledal, 19. 12. 2012
»Vsaka umetnost je stvar samote«
Anja Bunderla, SiGledal, 8. 5. 2013
Ne vem, kako je pri drugih: pri meni je to tako