Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013

Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji

Jasna Žmak je mlada hrvaška dramaturgija, (dramska) piska in kritičarka, zaposlena kot asistentka na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Kot dramaturginja je sodelovala pri projektih kultnih hrvaških režiserjev Boruta Šeparovića in Oliverja Frljića, kot avtorica besedila pa je z izvrstnim hrvaškim koreografom, plesalcem in režiserjem Matijem Ferlinom soustvarila eksperimentalna projekta Samice (2011) ter Sočasno drugi (2012). Slednji je letošnjega januarja gostoval tudi v Cankarjevem domu. Ob tej priložnosti je nastal pogovor, ki se je vrtel predvsem okoli stanja na področju sodobne hrvaške dramske pisave.

Jasna Žmak / foto osebni arhiv

Kako je nasploh s hrvaško dramatiko v hrvaških gledališčih? Se jo dovolj uprizarja?

Dogajanje na tem področju je pravzaprav precej pestro. Vedno je slišati pritoževanje nad tem, da se domače pisave ne uprizarja dovolj, če pa pogledamo malo pobliže, vidimo, da se pravzaprav igra veliko domačih naslovov. No, drugo vprašanje je, kakšni oziroma čigavi so ti naslovi. Ker večinoma gre za starejše, uveljavljene, pogosto pa tudi mrtve avtorje in avtorice. No, rekla bi, da je to le prvi v nizu težav, ki jih ima naše gledališče s samim sabo. Mislim, da je problem domače dramske pisave neločljivo povezan s »krizo repertoarnega mišljenja«, ki vlada domačim teatrom, ki pa je tudi neločljivo povezana z zarjavelimi modeli upravljanja z gledališkimi ustanovami.

Kakšna je situacija na področju sodobnega hrvaškega dramskega pisanja mladih avtorjev?

Mislim, da v vsej regiji, tako v Sloveniji kot v Srbiji in na Hrvaškem, ni institucionalnih modelov, ki bi mladim avtorjem omogočali prodor na sceno, ampak se to skuša doseči na načine, ki niso formalni, pač pa pogojeni z nekimi poznanstvi in naključji. Rekla bi, da se veliko piše in da obstaja veliko iniciativ, a te običajno izvirajo od samih avtorjev. Žal zaradi pomanjkanja kontinuiranega vlaganja vanje v glavnem tudi prej ali slej izginejo. Vključena sem bila v nekatere od njih, kot sta Drame.hr (portal, posvečen mladi dramski pisavi) in projekt Dramaturški studio, usmerjen izključno v predstavljanje mladih dramatikov. Tudi med samo Akademijo, od koder prihaja največ dramatikov, in tako imenovano sceno še vedno ni trdnih povezav, ki bi mladim avtorjem omogočile »normalen« vstop v poklicne vode. Čeprav so na Akademiji različne iniciative, zavezane uprizarjanju novih tekstov, ti v glavnem ostajajo »zaklenjeni« na Akademiji, isto pa se dogaja tudi s projekti, ki sem jih omenila prej. Ti ostajajo kot neke anomalije v dominantni matrici, ki ne odpira prostora tovrstnim spremembam.

Kaj pa nagrada Marin Držić za dramsko delo, ki jo vsako leto podeljuje hrvaško ministrstvo za kulturo?

Res imamo nagrado Marin Držić, ampak ta ima bolj revijalen značaj, kot pa da bi predstavljala neko premišljeno vlaganje v dramo. Obstajajo pa tudi druge nagrade. Recimo Nagrada hrvaškega gledališča za dramsko besedilo pa tudi lani ustanovljena nagrada portala Teatar.hr, ki je podoben slovenskemu portalu Sigledal. Te nagrade so edini odziv in spodbuda, ki jih dobijo dramski pisci, in do tu sežeta njihova moč in vpliv. Toda tudi to je seveda nek začetek. Ali morda vendar samo – konec.

Najde se torej kar nekaj vzporednic s slovensko situacijo …

Lani smo se s Simono Semenič, Ivorjem Matinićem in Minjo Bogavac na okrogli mizi v okviru Dramaturškega studia pogovarjali o stanju dramske pisave v regiji in ugotovili, da je stanje bolj ali manj podobno, kar se tiče obstoja institucionalnih načinov za možnost uprizarjanja mladih avtorjev in da so v glavnem marginalizirani. Pravzaprav bi bila za začetek dovolj kakršnakoli oblika njihove vidnosti, šele potem bi se lahko govorilo o njihovem uprizarjanju.


Drugi sočasno / foto: Danko Stjepanović
Na kakšni kakovostni ravni je potem po vaši oceni sodobna hrvaška dramska pisava?

Glede kvalitete veliko pove to, da se je nova žirija nagrade za dramsko pisavo Marin Držić lani odločila, da prve nagrade ne podeli, ker nobeno besedilo ni ustrezalo njenim kriterijem. Dramski pisci so nato napisali poziv, v katerem so se postavili proti taki kritiki dramske pisave. Njihov glavni argument je bil, da ni nekega kriterija, ki bi ga bilo treba zadovoljiti, da se dobi prvo nagrado, ampak da mora prva nagrada iti tistemu besedilu, ki je najboljše med prispelimi. Drugo nagrado je sicer dobila Ivana Sajko, tretjo pa Damir Šodan. Mislim, da to dogajanje najbolje ilustrira razmere glede domače pisave na Hrvaškem. Mislim pa tudi, da ni dovolj le prepoznava tega stanja. Prve nagrade, oziroma kakovostnejših besedil, ne bo, dokler se ne začne o stanju na sceni razmišljati dolgoročneje. Ampak Ministrstvo bo ta problem verjetno enostavno »rešilo« tako, da bo v prihodnje imenovalo žirije, ki bodo bolj naklonjene podeljevanju prvih nagrad.

Koliko besedil je konkuriralo?

Mislim, da nekaj prek sto.

Kaj je za vas kakovostna dramska pisava?

Kvalitetna pisava je tista, ki dobro korespondira z gledališčem, del katerega bo postala. Zdaj bi morala našteti tiste standardne stvari, kot je, da mora biti aktualna, ampak aktualnost se lahko razlaga na različne načine: lahko gre za družbeno, lahko pa za gledališko aktualnost ali pa za jezikovno.

V zadnjem času se v slovenski dramatiki pojavljajo številni novi pristopi, nove forme. Kako je s tem pri vas? Katere nove vsebinske in formalne trende opažate?

Sodobno hrvaško dramsko pisanje bi razdelila na, pogojno rečeno, konvencionalno in nekonvencionalno smer. Predstavniki prve so, recimo, dramski pisec in dramaturg Dubravko Mihanović, potem Tomislav Zajec, mladi Ivor Martinić, ki se ga veliko uprizarja po regiji in tudi na Hrvaškem. Podobno je z Ivano Sajko, ki bi jo uvrstila v drugo kategorijo. Na začetku so jo več uprizarjali zunaj Hrvaške, kar je tudi zelo simptomatično za stanje domače dramske pisave. V to drugo smer od mlajših avtorjev spadata recimo še Goran Ferčec in Vedrana Klepica. Potem sta tu še Irena Čurik in Olja Lozica. Vse to so pisci, ki so izšli iz Akademije, pisci, ki se postopoma pojavljajo tudi na odrih »velikih« gledališč in tja prinašajo nove načine »obračunavanja« z aktualnostmi, ki sem jih omenjala.

Obiskovalci slovenskih gledališč poznamo projekte Oliverja Frljića in Boruta Šeparovića, s katerima ste tudi sami precej sodelovali. Kateri način ustvarjanja dramatike vam je najbližji? Pišete za domačo pisalno mizo ali gre za skupinsko delo?

Nimam se za dramsko pisateljico, ampak za nekoga, ki piše za gledališče. Primarno delam kot dramaturginja in od nedavnega tudi kot predavateljica, kritičarka in tako naprej. Z Borutom in Oliverjem nisem sodelovala kot dramatičarka, temveč kot dramaturginja, tako da je edina izkušnja, o kateri lahko govorim v tem smislu, sodelovanje z Matijo Ferlinom. Ko pa pišem, mislim, da se vse bolj oddaljujem od nekega običajnega pisanja dramatike, pri katerem sedim doma in pišem za neko umišljeno gledališče. Čeprav ne izključujem možnosti, da bom v prihodnosti počela tudi to. Delo z Matijo pa je zame nekaj posebnega prav zato, ker ni izolirano od preostalega gledališkega procesa, saj atmosfero in pomen besedil, na katerih delam, prej zaznam vsaj prek razgovorov z Matijo, potem pa tudi s preostalo avtorsko ekipo (od scenografa do izvajalcev), šele nato nastane tekst. Besedilo torej ne nastaja pred ali mimo gledališkega procesa, ampak skozi njega in zaradi njega. Verjamem, da se vse to odraža skozi vso predstavo. Čeprav se zavedam, da je tak pristop k procesu danes pogosto le prazna floskula, nočem, da bi to veljalo tudi zame. Več kot delam v gledališču, bolj se tudi zavedam, da je poleg tega, kaj se dela, enako pomembno tudi, kako se to dela.


drugi sočasno / foto: danko Stjepanović
Poznate sodobno slovensko dramsko pisanje?

Na žalost moram priznati, da ga poznam zelo slabo. Vem za Simono Semenič in Nejca Gazvodo, ampak ju nikoli nisem brala, ker na žalost preslabo razumem slovensko. Niti svoje drame nisem uspela prebrati v slovenščini. (smeh) Žal mi je, da slabo spremljam tako srbsko kot slovensko ali bosansko dramsko pisavo, da ne govorim o makedonski. Razlog je na dlani: generaciji, ki je v regiji živela pred 30 leti, je bila meddržavna komunikacija nekaj normalnega, tega danes več ni, vse je odvisno od posameznika. To vidim kot neko novo polje, ki se mora na novo vzpostaviti, in pravzaprav mislim, da je vzpostavitev tega skupnega prostora izmenjave pomemben potencial, v katerega moramo vlagati vsi. Tako avtorji kot ustanove.

Poleg državnih in mentalnih meja je ena od stvari, ki otežujejo komunikacijo, tudi jezikovna prepreka. Ste besedilo za sodobnoplesno predstavo The Other At The Same Time (Drugi sočasno), ki je januarja gostovala v Cankarjevem domu, zato napisali v angleščini?

V angleščini smo jo napisali zato, ker se nam je tako zdelo najbolj naravno. V ekipi smo namreč imeli plesalki iz Kanade in zaradi tega je ves ustvarjalni proces potekal v angleščini, tako da je bilo edino logično, da tudi besedilo nastane v angleščini. Poleg tega smo upali in predpostavljali, da bomo gostovali v tujini. Tako se nam ni bilo treba »mučiti« s prevodom – tekst se ne izgovarja, ampak je posnet in funkcionira kot zvočna podlaga, kot zvočna slika dogajanja na odru. Besedilo za Samice, projekt na katerem sva z Matijo delala pred tem, je napisan v hrvaščini, in to v precej »posebni« hrvaščini, ki je zelo težko prevedljiva in s podnapisi pravzaprav izgublja svoj smisel. Na ta način smo si mogoče zaprli vrata za nastope v tujini, a mislim, da smo odprli številna druga, zelo intrigantna vrata, katerih nam vsa mednarodna gostovanja ne bi mogla nadomestiti.

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 16. 11. 2012
Katja Pegan: Učna leta dobrega gledališkega direktorja so dolga
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Kdor ima ljubezen, ima kljub vsemu ves svet«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 20. 9. 2012
Poročilo z javnega posveta Ples–rob–središče