Jasmina Založnik, SiGledal, 17. 10. 2013

Mladi ustvarjalci v Makedoniji

Pogovor z Viktorijo Rangelovo, avtorico dramskega besedila Gola (Razgoleni).

Viktorija Rangelova / foto osebni arhiv

Viktorija Rangelova je dramska piska, scenaristka in nekdanja asistentka na Fakulteti za dramske umetnosti v Skopju (2000–2005). Podpisuje teoretska in kritiška besedila, dramatizacije besedil pa tudi urednikovanje nekaterih pomembnejših teatroloških izdaj. Je letošnja dobitnica nagrade za najboljšo dramsko adaptacijo (Shakespeare v zgodbah / Shekspir u prichama) pri NU Turska drama – Skopje na Makedonskem gledališkem festivalu Vojdan Chernodrinski. Podpisuje sledeča dramska besedila: Slippery People, Taxi 49; Fotografii (Fotografije), Mala magična prikazna (Majhna magična zgodba).

Slovenski javnosti se predstavljate s psihološko dramo Razgoleni (Gola), ki je bila premierno uprizorjena v Mestnem gledališču ljubljanskem 12. oktobra 2013 pod režijsko taktirko Alena Jelena in v izvedbi Jerneja Gašperina in Nataše Barbare Gračner. Kako je prišlo do sodelovanja?

Z režiserjem Alenom Jelenom sem se spoznala na enem izmed njegovih obiskov Makedonije. Takrat sva se tudi dogovorila, da vzpostaviva sodelovanje. Zaprosil me je, naj napišem dramsko besedilo, pri čemer je izpostavil en sam parameter, in sicer naj v drami nastopa majhno število dramskih oseb. Vse ostalo je bilo prepuščeno meni sami. Ker si takrat nisem želela pisati monodrame, sem se odločila, da bo zgodba temeljila na dveh osebah.

Prvotna ideja je bila, da naredimo makedonsko-slovensko koprodukcijo, pri čemer vsaka produkcijska hiša zaprosi za sredstva. Žal je bil makedonski prijavitelj pri Ministrstvu za kulturo Republike Makedonije neuspešen. To je bila nevladna organizacija, ki v tem trenutku ne obstaja več. Njen upravitelj je bil tudi producent moje prve predstave na neodvisni sceni, Slippery people leta 2001. ŠKUC je, za razliko od makedonskega producenta, uspel v svoji nameri in Gola je tako njihov uprizoritveni projekt. Za zgodbo, ki sledi, je zaslužen gledališki režiser Alen Jelen in direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor. Končni rezultat pa je delo izvrstne ekipe v zasedbi Alena Jelena, Nataše Barbare Gračner in Jerneja Gašperina. Ne bi mogla imeti boljšega izhodišča, kot sem ga dobila.

V procesu ste tudi sami aktivno sodelovali z dopisovanjem in preoblikovanjem besedila. Kako je potekalo sodelovanje in kako je vplivalo na samo besedilo?

Gola
je med procesom, praktičnim delom ekipe, doživel nekaj sprememb. Predvsem prva faza dela s tekstom je bila za vse nas izjemno intenziven in živ proces. Popolnoma sem zaupala ekipi. Zavedala sem se tudi, da bodo v trenutku, ko bodo začeli delati na tekstu, imeli boljši uvid, kot ga imam sama. Medtem ko sem bila jaz poglobljena v zgodbo, so se oni poglabljali v njeno uprizoritev. Da bi zgodba pridobila na kakovosti v sami uprizoritvi, sem privolila, da tudi med samim procesom interveniram v besedilo. Dopolnjevanje se je zaključilo s končno verzijo, pri kateri je drugi del besedila odpadel, a pri čemer je dramski tekst ohranil svojo integriteto. Ko je bila ta končna verzija končana, sem se iz komunikacije umaknila. Menim namreč, da ekipa za kreativen pristop k materialu potrebuje svobodo; da ima pravico lastnega branja besedila. Dober tekst, namreč, ponuja veliko mogočih poti branja in interpretiranja. Oni so izbrali svojo. In meni je bila ta njihova pot, cilj in tudi način pri srcu.

Gola je intimna in pretresljiva zgodba dveh posameznikov, ki se dotika številnih tabujev sodobne družbe, potisnjenih in globoko skritih za štirimi stenami. Ali se tudi v drugih besedilih raje posvečate odnosom in odslikujete mikrokozmose življenja, kot stopate na pot tematizacije »velikih« aktualnopolitičnih zgodb?

Vselej mi je bil večji izziv prikaz makro sveta preko zgodb iz mikro sveta. Življenjske poti posameznikov so namreč tiste, ki krojijo podobo sveta. Če je morebiti na prvi pogled videti, da se sploh ne posvečam političnim vprašanjem, boste s poglobljenim branjem in vrtanjem po tekstu spoznali, da so vse teme tudi politične in družbene. Ali ni družbeno-politični problem, če neporočen moški pri 45. letih živi s svojimi starši? Ni diskriminacija izbire seksualnosti družbeni problem? Ali pa podeljevanje služb na podlagi spola? Ali ni to, da mi nekdo vsak dan pred vrata nastavi vrečko s smetmi, da bi jo v smetnjak namesto tistega, ki se mu to morda gnusi, odnesla jaz, odraz družbenega stanja? Zakaj je za družbo istospolna zveza nesprejemljiva, medtem ko so skoki čez plot nekaj povsem normalnega? Vse to so veliki ali pa majhni življenjski problemi, s katerimi se srečujejo nekateri, a hkrati vplivajo na in odražajo celoto. 

Gola. Foto: Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin

Je to tudi svet, ki ga sicer prikazujejo avtorji sodobne makedonske dramatike, oziroma kakšen je svet, ki ga prikazuje mlajša generacija piscev?

Mladi dramski pisci so na začetku svoje profesionalne poti skoraj vedno obrnjeni v svoj notranji svet. In to je normalno, saj gre za avtorje, ki so stari komaj 25 let, torej v letih, ko so na vrhuncu svoje egocentričnosti. Šele z leti se zavedo, da so pomembni, a je pomemben tudi tisti zraven njih. In takrat postanejo besedila večplastna in večpomenska.

Zavedati se moramo, da je notranji svet mladih izjemno vznemirljiv, in ne smemo zanemarjati pomena teh prvih dramskih poskusov. Upoštevati moramo, da se lahko mladi dramski pisci zavedo (ne)kakovosti svojega dela le, če imajo priložnost videti, kako njihova beseda/zgodba/struktura dejansko (ne) funkcionira na gledališkem odru. Prav zato je še kako pomembno, da imajo avtorji stik z odrom. Če ga nimajo, ne bodo mogli nikdar spoznati, kje so slabosti in kje vrline njihove pisave. Morda je še najboljši pristop tisti, ki smo ga imeli v makedonskem gledališču pred dvajsetimi leti. Takrat je bilo vsako diplomsko delo študenta Fakultete dramskih umetnosti uprizorjeno na odru profesionalnega gledališča, gledališke režije pa ni podpisoval kdorkoli, temveč le najboljši režiserji (to srečo so imeli na primer Žanina Mirčevska, Dejan Dukovski in Saško Nasev). Simbioza med začetnikom in izkušenim mačkom je odlična stvar. Tudi diplomanti gledališke režije so ustvarjali na veliki sceni nacionalnih gledališč, uprizarjali so uveljavljena dela, imeli so močno umetniško zasedbo. Hočem reči, da takrat ni bilo nobene omejitve. To se več ne dogaja.

Kako pa je danes? Dobijo mladi sploh kakšno priložnost, da se predstavijo javnosti?

Mladi makedonski dramski pisci le redko dobijo prostor za afirmacijo svojih del v nacionalnih gledališčih. Na Ministrstvu za kulturo Republike Makedonije je sicer kot prioriteta izpostavljeno uprizarjanje makedonskih avtorjev, a je v primeru mladih avtorjev to le redko tudi dejanska praksa – pri tem merim na avtorje, ki so pričeli ustvarjati pred manj kot dvajsetimi leti. Zato ne preseneča, da se v javnosti ustvarja predstava, da nova, sodobna makedonska dramatika zeva v velikem praznem prostoru. Če sem še natančnejša, se zdi, da se je razvoj dramatike ustavil pri generaciji Gorana Stefanovskega. Izjema sta Dukovski in Petrovski, ki pa glede na leta tudi nista več ravno rosno mlada.

V zadnjih dvajsetih letih je Fakulteta dramskih umetnosti ustvarila šest generacij dramaturgov. Nihče me ne more prepričati, da so ti fantje in dekleta slabši poznavalci dramskega »žanra« od svojih predhodnikov – pri tem merim (predvsem) na pisce, ki so za sabo pustili bitove drame, in tisto strujo literatov, ki so se v dramskem pisanju preizkušali v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ti mladi so se, če nič drugega, izučili žanrskega pisanja dram, medtem ko so bili ti drugi prej impulzivni dramski pisci, pa čeprav (morda) odlični prozaisti. Poleg tega, bi dodala, da gledališka scena z novo dramaturgijo nima stika. Še bolj grozljivo pa se zdi dejstvo, da sodelovanje gledališkega režiserja z dramaturgom v Makedoniji sploh ni ustaljena praksa. Za naše režiserje so dramaturgi »gnilo meso« v ekipi. In ne nazadnje so nepotreben kader tudi v očeh nacionalnih gledališč. Mislim, da v vsej Makedoniji le dve gledališči zapolnjujeta sistematizirano mesto dramaturga, in – z vsem spoštovanjem do obeh gospodov – nobeden od njiju ni nikdar v rokah držal diplome iz dramaturgije. Eden je gledališki režiser, drugi pa igralec. In včasih celo napišeta kako dramo. Če pa bi kak dramaturg konkuriral na delovno mesto igralca, sem prepričana, da ga nikdar ne bi dobil. Bilo bi resnično osvežujoče, če bi vsako gledališče predstavilo (vsaj) enega (mladega) avtorja v sezoni. Gledališka scena bi se obogatila, osvežila, dramski pisci pa bi se lahko soočili s svojim delom, ozavestili nivo lastne pisave.

Kaj pa neodvisna scena?

Neodvisna scena je prepuščena boju za obstanek. Mladi fantje in dekleta takšno situacijo sprejemajo kot neizbežno dejstvo in zato tudi prostovoljno vstopajo v ta neodvisni »ring«. Neodvisna gledališka scena je sestavljena iz skupin entuziastov, svežih diplomantov režije, igre, dramaturgije, producentov in drugih. Mladi se tako zberejo skupaj in delujejo tako dolgo, kot jih hrani entuziazem. Ko ta usahne, se tudi neodvisna skupina razblini. Tudi od medijev nimajo praktično nobene podpore. Preprosto jih ignorirajo. Zgodi se sicer, da je v medijih objavljena tudi kakšna informacija o katerem izmed teh (neodvisnih) projektov, a se zdi, da je to bolj ali manj stvar naključja. Imamo gledališke kritike, ki se razglašajo za ljubitelje neodvisnega gledališkega vala, vendar če bi jih povprašali, katero predstavo so si nazadnje ogledali, bi jim po vsej verjetnosti hitro zaprli usta. Zdi se, da vsi pozabljajo, da je močna in zdrava neodvisna scena potrebna, saj so prav iz nje izšli vsi pomembni makedonski dramski avtorji, režiserji, igralci, kostumografi in drugi. Če spodbujate in hranite neodvisno sceno, hranite tudi prihodnost velikih gledaliških hiš. Ta povezanost je neizbežna. Le s podporo neodvisne scene, od koder prihaja svež veter, šele »veliki« zares dokažejo, kako zelo veliki so.

Verjetno je ženskim avtoricam v tem bojevitem, patriarhalnem, moškosrediščnem svetu še težje.


Ko sem študirala, sem bila v razredu edino dekle in poleg vsega še najmlajša. Moj profesor Goran Stefanovski je opazil, da sem precej nežna oseba, in se odločil, da bo mojo samozavest okrepil in me tako opremil za soočanje s »pokvarjenim« gledališkim svetom. Na začetku sem njegovo obnašanje razumela kot šovinistično gesto, a s časom sem prepoznala njegovo dejansko namero. Zelo sem mu hvaležna za to. Okrepil me je za vedno. O tem govorim zato, ker je danes stanje povsem obrnjeno. V zadnjih nekaj letih so na oddelku za dramaturgijo samo dekleta. Moški so se polenili. Ne piše se jim, ne bere se jim, ne želijo si raziskovati in analizirati, podlegajo provokacijam. Šalim se. Zdi se mi, da smo dramaturgijo profilirali kot »ženski« poklic. Spet šala. Ampak moram vam povedati, da se je v tem našem makedonskem mačističnem svetu izjemno naporno ukvarjati z gledališčem in pri tem še ponosno sprejemati svoj spol. Moj kolega mi na primer ob vsakem srečanju vrže pred oči, češ »če bi bil jaz takšna ženska kot ti, bi napravil vrhunsko kariero«. Seksistični pristop, s katerim pa vendarle živim(o).

Tudi po zaslugi Gorana Stefanovskega ste v svoji karieri prebrodili že marsikatero razočaranje in celo vrnili udarec. Tako ste se na primer svoj prvi dramski tekst Sleepery people, ki je med drugim prejel prestižno nacionalno nagrado, za razliko od drugih nagrajenih tekstov, ki so vključeni v gledališki repertoar nacionalnega gledališča, uprizorili sami. Lahko na kratko predstavitve zgodbo o besedilu in njegovi postavitvi na odrske deske?


Odločila sem se, da sama prevzamem produkcijo Slippery People, in to deset let po tistem, ko sem ga napisala. Uprizoritev je nastala v neodvisnem kulturnem centru Točka (Tačka), ki več ne deluje. To, da je bilo besedilo nagrajeno (prejelo je drugo nagrado) na (anonimnem) razpisu za najboljše makedonsko dramsko besedilo, ki ga razpisuje MNT (Makedonsko narodno gledališče) in ni bilo nikdar umeščeno na repertoar omenjenega gledališča, je zgodba, ki sem jo že davno pustila za sabo. To sploh ni pomembno. Pomembno je, da smo imeli z ekipo (igralska zasedba: Arna Šijak, Maja Veljković, Vlatko Lazovski; režija: Stefan Dzeparovski) odličen proces dela, 45 razprodanih predstav in da so nas izbrali v selekcijski program na dveh pomembnih makedonskih festivalih (MTF Vojdan Černodrinski in Risto Šiškov). To nam je bilo dovolj. To je bila moja mala zmaga za neodvisno sceno. In nikdar nisem obžalovala, da sem za uprizoritev potrošila toliko denarja, in to iz lastnega žepa.

Sklepam, da mnogi nimajo te moči, vztrajnosti in poguma. Kaj se zgodi z njimi? Kje so mladi ustvarjalci? Odhajajo v tujino, iščejo zaposlitev zunaj polja umetnosti ...?

Lahko jih razdelim v štiri skupine. So avtorji, ki ne morejo brez pisanja, in pišejo, ker jim je pisanje kot zrak, in jim je vseeno, ali jih uprizarjajo ali ne; pri tem pa (seveda) čakajo na svojih pet minut. Drugo skupino predstavljajo ustvarjalci, ki se od gledališča oddaljijo. Delajo v oglaševalskih agencijah ali pa se preusmerijo v filmske vode. Tretjo skupino predstavljajo tisti, ki delajo vse in tudi upajo na vse. Četrta skupina se je odločila, da se odmakne čim dlje od svojega poklica in deluje na področjih, ki nimajo niti najmanjše povezave z gledališčem in tudi s filmom ne. A le malo je tistih, ki so dejansko zapustili Makedonijo (med njimi so Ali Sema (Turčija), Biljana Garvanlieva (Nemčija), Ognen Georgievski (Kanada)). Najbolj si želim, da bi prva skupina ostala hrabra in dočakala svojih pet minut, pri tem pa ne izgubila sebe, temveč bi dosledno sledila svoji poti. Sama sem to pot že prehodila. Naporna je, gorata, od časa do časa te izvržejo iz nje, a ko dosežeš cilj, veš, da le ni bilo zaman in da nisi neumen. 

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 8. 2013
Kdo ali kaj vznemirja (Ljubljano)
Jasmina Založnik, SiGledal, 21. 10. 2012
Marcin Liber: III Furies