Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013

»Čudna sreča (biti dramatik)«

Pogovor z Jasenom Bokom, hrvaškim (ne samo) dramatikom, ki na Tednu slovenske drame vodi delavnico dramskega pisanja Dialog.

Jasen Boko / foto Ivo Pervan

Jasen Boko (1961) je slovenski gledališki javnosti sicer bolj poznan kot avtor gledališke uspešnice Gledališka ura, ki je bila premierno uprizorjena v ljubljanskem MGL leta 2005. Hrvaški dramatik, potopisec, dramaturg, gledališki kritik, urednik, predsednik Mednarodnega foruma dramskih piscev (ITI Unesco) ter od začetka leta 2012 tudi ravnatelj Drame HNK Split je letos prevzel mentorstvo na delavnicah dramskega pisanja v Kranju, ki se ukvarjajo z dialogom. Z Jasenom Bokom o (mladi) dramatiki, dramatiku, drami na malo bolj intimen kot tudi poznavalski način.

Harold Pinter je na vprašanje, če si, preden začne pisati drame, napravi osnutek, odgovoril, da ne, da začne pisati in potem zgodba, karakterji pač so. Svoje pisanje je opisal kot sledenje ključev. Zanimivo, a ne? Pa vi, kakšen je vaš proces ustvarjanja?

Harold Pinter
zame spada med največje dramatike vseh časov. Kar se tiče njegove izjave, bi se z njo popolnoma strinjal. Nikoli nisem bil prav spreten pri pisanju raznih dramskih scenosledov ali pa sinopsisov za knjige, ki sem jih pisal. V grobem vem, kje želim začeti, preko česa želim iti in kam moram (bolj ali manj) na koncu tudi priti. Potem se umaknem zgodbi in likom, ki zaživijo in se borijo za svoje mesto. Pri tem je edino pomembno obdržati strukturo, samo dramaturgijo napisanega. Pisatelji tekom procesa ustvarjanja naletijo na različne, včasih celo nasprotne si načine pisanja, in vsak od njih je pravi. Poznam dramatike, ki natančno začrtajo dogajanje vse do konca, preden se lotijo pisanja dialoga. Njihov način ni zato nič kaj slabši od Pinterjevega. Enostavno, prepričan sem, da se ni mogoče učiti procesa pisanja, ker gre za stvar posameznika, prav tako kot se ni mogoče priučiti talenta. Se je pa mogoče naučiti osnovnih obrtniških pravil, ki so izjemno pomembna, da »genialna« ideja zraste v vrhunsko dramo.

Poleg teoretičnega in kritiškega posvečanja gledališču ste napisali več kot deset dramskih besedil, od katerih je večina pisana za mlajše občinstvo. Kdaj ste napisali svoj prvi dramski tekst? In kaj je tisto, kar vas pri dramskem besedilu najbolj fascinira?


Iskreno, ne vem natančno, koliko dram sem napisal, a jih je bilo gotovo okoli dvajset uprizorjenih v profesionalnih gledališčih. Slab sem s številkami, evidencami, arhivi … Skoraj vse drame so bile napisane za otroke in mladino, in razlogov za to je več. Najpomembnejši je ta, da otroci najiskreneje odreagirajo, niso se še naučili biti prilizovalski ali govoriti o predstavi na diplomatski način. Njihovo veselje nad tem, kar gledajo, je zmeraj iskreno. Ne vem, če ste kdaj razmišljali o tem, kako zveni otroški aplavz po predstavi, ampak mene ta zvok še zmeraj fascinira na isti način kot takrat, ko sem ga slišal na moji prvi lutkovni premieri. Takrat sem vedel, da želim pisati za otroke. Zvok, ki me spominja na spomladanski dež, zvok, ki je tako iskren, osvežujoč, naraven in spontan, me zmeraj, enako kot spomladanski dež, očisti neumnosti sveta odraslih, v katerega sem vpet. Poleg tega imam tri hčerke, dve sta že skoraj odrasli, eno pa moje predstave še zmeraj zanimajo. Razvedriti in razveseliti jih, mi je zmeraj predstavljalo pomemben motiv. Kot jim je oče (bil) gledališki kritik, tako so tudi one znale biti ostre kritičarke mojih predstav, kar je veliko pomagalo.

Ogromno je stvari, ki me pri drami fascinirajo, a najbrž sta mi kot pisatelju najpomembnejši dve. To, da sediš za računalnikom in ustvarjaš neke imaginarne ljudi, situacije »na papirju« in da se potem, ko ti liki oživijo na odru, soočiš z njimi kot z nekimi živimi ljudmi s težavami in radostmi, za katere si na nek način sam »kriv«. Grozno se sliši, a v nekem trenutku postaneš Bog, ki jim je dal življenje; a ne iz prahu, ampak iz besede. Čudna sreča … Druga zadeva, ki mi je pri dramskem pisanju všeč, za razliko od nedramskega (sem predvsem potopisec, kar pa je spet posebna zgodba), je ta, da tvoja beseda ni »zadnja«. Na podlagi zgodbe, ki jo napišeš, cela ekipa kreativnih ljudi ustvarja nekaj povsem drugega … Nečimrnost dramatiku vsekakor ne pomaga, četudi je včasih težko razumeti, kako je lahko nekdo iz tvojega »genialnega« dela naredil nekaj skrajno nepričakovanega. Nikoli ne hodim na vaje za predstave, ki nastajajo po mojih dramskih tekstih, vse prepuščam avtorski ekipi in jim popolnoma zaupam. Končana drama nikakor ni zaključek nekega procesa, ampak je šele začetek, predloga, v katero bo mnogo kreativnih ljudi vložilo sebe, da bi ustvarilo končni rezultat – predstavo.

V dramatiko sem padel skoraj slučajno. Ne beograjski Fakulteti dramskih umetnosti, kjer sem študiral dramaturgijo, me je v kreativnem smislu veliko bolj zanimal filmski scenarij. Tako sem pisal predvsem scenarije. Kar se pa drame tiče, me je bolj zanimala teorija in zgodba. Eden izmed scenarijev iz tretjega letnika je bil nekako odkrit in nagrajen, kasneje pa sem podpisal še dogovor za realizacijo. To je bilo leta 1991; takrat, ko je vse počilo, tako da zgodba nikoli ni bila realizirana. V tem času sem po naročilu napisal dramo za mlade, a je takratnemu producentu načrte preprečila vojna. Drama je pozabljena ležala v predalu kar lep čas, dokler je ni Bobo Davidović, takratni ravnatelj Mestnega gledališča mladih v Splitu, odkril in predlagal, da jo realiziramo. Bilo je leta 1992, vojna, čas brez denarja, tako da sem dobival samo majhne avtorske honorarje, nič drugega. Drama je bila praizvedena istega leta, imenuje se Gledališka ura, in od takrat naprej je neprestano na odru. Doživela je petnajst profesionalnih produkcij, od katerih je bila ena tudi v Mestnem gledališču v Ljubljani, kjer se Gledališka ura igra že tretjo ali četrto sezono. Evo, tako sem, čisto po naključju, namesto scenarista postal dramski pisec.

Letos na Tednu slovenske drame (TSD) vodite dramsko delavnico na temo dialoga. Zakaj ravno dialog? Kakšni so cilje delavnice?


Te dragocene in zanimive delavnice, ki jih organizira TSD, vsako leto menjavajo mentorje, kar je, mislim, da zelo dobro. Različni načini in pristopi k pisanju mladim piscem zmeraj pomagajo, medtem ko bi bilo nesmiselno držati jih pod eno in isto »čvrsto« roko. Dialog kot temo letošnjih delavnic je predlagala Marinka Poštrak, kar sem takoj sprejel. Dialog je nekaj, česar se je najtežje »naučiti«. S strukturo in dramaturgijo, če primerjam, je zmeraj lažje, saj imamo na to temo ogromno strokovne literature, sta lažje »ulovljivi«, bolj otipljivi in lažji za definiranje. Sam imam rad stvari, ki jih je težje definirati, in veselim se, da s skupino mladih ljudi, povsem dialoško, govorim o tem, kaj je dialog in kako ga bolje pisati. Ciljev nimam pa nobenih, že davno sem se v življenju naučil, da je pot do cilja pogosto boljša, zanimivejša in kreativnejša od samega cilja.

Lansko leto je TSD trem mladim dramatičarkam (Simona Hamer, Sanja Savić, Lana Šarić) omogočil mednarodni tip delavnice dramskega pisanja, ki je bil začrtan na individualni ravni mentor–mladi dramatik. Kakšni so bili rezultati takega procesa dela?


Zanimivo bi bilo vprašati Simono Hamer, Sanjo Savić in Lano Šarić, kakšni so bili rezultati. Sam sem s takim načinom sodelovanja in s kreativnim procesom, ki se odvija med mentorjem in piscem zelo zadovoljen. Kratek prikaz delavnice smo imeli prejšnje leto na Sterijinem pozorju, na Tednu slovenske drame pa bomo vse tri drame, nastale v tem procesu, tudi predstavili. Zdi se mi, da bi morale take delavnice biti pogostejše in intenzivnejše, saj je sam rezultat skrajno zanimiv.

Tako na nacionalne razpise kot tudi na dramske delavnice se najbrž prijavlja različen profil piscev, ki sledijo vsak svoji poetiki, ki je lahko bolj ali manj zanimiva za občinstvo. Ali si na dramskih delavnicah prizadevate spodbujati tip dramatike, ki bi lahko bila tržno uspešna? Ni nujno, da se kvaliteta in komercialna uspešnost v dramatiki izključujeta. Koliko bi moral dramatik današnjega časa misliti tudi na to?


Ne, nisem človek, ki bi spodbujal pisanje drame, ki bi bila uspešna za trg. Kot prvo se mi zdi, da živimo v takem delu sveta, v katerem je zelo težko govoriti o nekem tržišču za dramo, in v takih okoliščinah je tudi nemogoče pisati za trg. Evo, če mi nekdo definira ta trg in kakšno dramo bi bilo treba zanj pisati, bi mogoče pristal na razpravo. Absolutno ne mislim, da se kvaliteta in komercialni uspeh v drami izključujeta, niti nisem pristaš pisanja hermetičnih dramskih del, saj so nerazumljiva širši publiki in zaradi tega po navadi »genialna«. Prepričan sem, da bi mladi pisec moral v pisanju slediti temu, kar ga zanima, problemom, ki ga mučijo, in pisati v formi, ki jo čuti kot svojo. Menim, da komercialno razmišljanje ne vodi nikamor. Raziskovati samega sebe, se potopiti vase in začutiti potrebo po tem, da se nekaj napiše, pri tem pa učiti se iz tega, kako pišejo drugi, in spoznavati neke temelje – to se mi zdi edina formula.

Te dni se v središče ponovno postavlja sodobna slovenska dramatika ter mačehovski odnos gledaliških institucij do njene produkcije. Ste ravnatelj Drame split
skega gledališča – zanima me, kakšen je vaš odnos do sodobne hrvaške dramatike? Na repertoarju splitskega gledališča sem sicer zasledila tudi hrvaškega avtorja Milana Begovića. Kakšno je s stališča vas kot ravnatelja tveganje pri uprizoritvi sodobnega dela manj poznanega domačega avtorja?

Hrvaška v zadnjih letih na državnem nivoju skrbi za sodobno dramo. Obstaja natečaj Marina Držića s primerno denarno nagrado za najboljše drame. Problem pa je v tem, da te nagrajene drame v gledališču redko naletijo na nekoga, ki bi jih bral – drugače povedano, dramaturge v vseh hrvaških gledaliških bi lahko preštel na prste ene roke. Besedil preprosto nima kdo brati in to je po moje mnenju prvi problem pri prodoru domače drame na oder. Imamo kvalitetne mlade pisce, ki pa težko pridejo do odra. Čeprav že več kot desetletje aktivno promoviram hrvaško dramo v tujini, sem sedaj, kot ravnatelj narodne Drame, prvič v položaju, kjer lahko naredim tudi kaj več. Te priložnosti ne nameravam izpustiti! Svoj mandat sem začel konec januarja 2012, zato so prvi naslovi premier zavezani stari upravi in njihovi najavi abonentom. Moj prvi naslov bo na odru konec maja, in mislim, da jasno govori o tem, kaj želim videti na odru: govorim o tekstu Dina Pešuta, 23-letnega študenta dramaturgije, ki nosi naslov Pritiski moje generacije (Pritisci moje generacije), režiral pa ga bo Samo M. Strelec. Sicer bi moral prekopati arhive, a sem skoraj prepričan, da ni še nikdar nobena nacionalna hiša na Hrvaškem igrala drame študenta dramaturgije na veliki sceni! Vse, kar se dogaja okoli te premiere, od mednarodne avdicije za igralko v glavni vlogi pa do procesa dela, govori o novem pristopu. Nestrpno pričakujem tudi rezultat.

Na kakšen način se na Hrvaškem spodbuja ustvarjanje domače dramatike? Nekje sem prebrala, da se tudi država s finančnimi prilivi trudi spodbujati uprizarjanje nagrajene dramatike?


Država poleg tega, da finančno stimulira avtorje nagrajenih dram na natečaju Marina Držića, sofinancira tudi njihovo postavljanje na oder z zneskom, ki ni zanemarljiv. Ampak očitno za gledališča to ni dovolj močan motiv, ponavljam: osnovni problem hrvaškega gledališča, vsaj kar se tiče sodobne domače drame, je primanjkljaj dramaturgov, ki bi brali to, kar se gledališčem ponuja.

Med drugim ste tudi predsednik Mednarodnega foruma dramskih piscev (International Playwright Forum – ITI Unesco). Kako ste zadovoljni s pretočnostjo sodobne evropske drame?


Naš IPF nima neke velike moči, zagotovo pa nima nobenega denarja. Kljub temu poskušamo izmenjevati kontakte, organizirati natečaje, povezovati pisce in vzdrževati dramske delavnice v državah »tretjega sveta«, to je v državah, ki nimajo nobene dramske šole. Angleški jezik odločilno določa tudi pretok sodobne drame, kajti vse, kar ni napisano v angleščini, je že v samem začetku hendikepirano. Nekatere države se, kot recimo Švedska in Nemčija, zelo trudijo okoli prevodov svojih dram. Problem je v tem, da v večini držav ni strategije promoviranja sodobne drame (ali romana), tako da se stvari bolj kot po neki strategiji dogajajo po inerciji in naključju. Hrvaška ima dobro zastavljeno iniciativo: država plača ali sofinancira prevod vsake knjige ali drame, za katero se pojavi interes s strani založnika ali producenta. No, tu se pričenja kavelj 22: kako lahko navdušite založnika ali producenta za vašo knjigo oziroma dramo, če je nimate v prevodu? Krog se tukaj zaključi in vse se ustavi. Konkretno, poznan nemški agent je pokazal velik interes za moji zadnji dve knjigi, Odiseja in Na Putu svile, toda vse to na osnovi prvega poglavja, ki je prevedeno v nemščino, zahvaljujoč se štipendiji. Hoteli so preostanek prevoda, ki pa ne obstaja. Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške išče tujega založnika, da bi financiral prevod, založnik pa potrebuje prevod, da bi se odločil, ali ga bo objavil ali ne. Misija nemogoče. 

Povezani dogodki

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Gosj matk

zanimljivo

5. 4. 2013