Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013

Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...

Dejstvo pač je, da je glede slovenske dramatike v (gledališki) praksi prepoznati predvsem boleče udejanjanje izgovora, ki ga slišimo s strani gledališč – tvegati z novimi in neznanimi imeni domače dramatike ne moremo. Kar je predvsem problem gledališč in njihovega repertoarnega in širšega razmisleka, kaj želijo, kaj jih intrigira, kako se umeščajo v domači in širši prostor in čas današnjega sveta.


Slovenski dramatiki so kot medvedi: večinoma skriti v gozdovih, v javni prostor zaidejo zgolj občasno - po pomoti ali ko se kdo obregne ob njihovo delo ali položaj slovenske dramatike. Eden od teh trenutkov je vsekakor pomlad, ko jih na plano izbezajo Dnevi komedije in (bienalna) nagrada za žlahtno komedijsko pero, festival Preglej na glas društva Integrali, predvsem pa Teden slovenske drame in nagrada Slavka Gruma. A tudi ko ti festivali in nagrade medvede prebudijo iz zimskega spanja in domačim dramatikom ter njihovim besedilom podelijo petnajst minut "slave", se včasih zdi, kot da so nekakšni "nebodijihtreba", nevarnost, ki bo gledališkim hišam zagotovo postavila nekaj neprijetnih vprašanj o prebiranju in uprizarjanju slovenskih dramskih del. V tem času so namreč mediji polni prispevkov o položaju slovenske dramatike in trnovi poti do uprizoritve. Negodovanju dramatikov se v odziv pridružijo kimajoče glave po eni strani, po drugi pa neusmiljena mnenja o (ne)kakovosti slovenske dramatike ali pritiskih "gledališkega trga", ki ne prenese uprizoritev slabo poznanih (sodobnih domačih) avtorjev (kar pomeni, da naj bi privabili še manjše število gledalcev kot sicer). Potem so tu še ugotovitve, da stanje slovenske dramatike sploh ni dramatično in da ji namenjajo prav toliko pozornosti kot tujim dramskim delom vidnejših avtorskih imen.

Jasno je, da je pomlad utrujajoča. Utrujeni smo od večno ponavljajočega se vračanja teh "dramatikov in dramskih del" – natančneje od šoka, do katerega pride, ko se na tematiko enkrat letno spomni in se jo takrat prižene do ekstrema, vse ostale dni pa se "brloge slovenskih dramatikov in dramskih del" bolj ali manj ignorira. 

Dramatika, obstranska dejavnost

A slovenski dramatiki obstajajo; v razpisu samozaposlenih v kulturi je tako denimo navedenih dvanajst posameznikov, ki so si kot prvo dejavnost izbrali poklic dramatika. K tem lahko prištejemo še nekaj drugih, ki so v razvid vpisani z dramaturgijo kot prvo dejavnostjo, pa njihova imena tudi pogosto srečamo v povezavi z dramatiko. Ob pregledu imen je jasno, da se za preživetje ukvarjajo še z marsičim drugim. Veliko imen pa v razvidu ni zabeleženih. Sklep je torej jasen. Saj menda niste mislili, da bi se nekdo kje lahko zaposlil kot dramatik?
 
Da le ne bo postala amaterska. Če je že skorajda in za mnoge "prostočasna", skorajda dobrodelna. Sicer pa vsi vemo, da talent ni dovolj in da razvoj zrele dramatikove osebnosti in dramske pisave ne pride kar sam od sebe.

Seveda pa si dramatiki najbolj želijo uprizoritve kakšnega od njihovih tekstov. Čeprav bi nekateri to željo označili za pretirano ambiciozno glede na zapovedano slovensko skromnost, je za dramatika precej bolj logična kot pa lahko uresničljiva. Kakšno vlogo imajo pri tem pomladna (festivalska in nagradna) upanja?

Uprizoritveni zmagovalec Ivan Cankar

Če se razgledamo po številkah, ki jih letno prikazuje Slovenski gledališki letopis in Repertoar portala SiGledal, ugotovimo, da so bili v sezonah 2006/2007 do 2011/2012 največkrat uprizarjana dela Ivana Cankarja (devet uprizoritev), Andreja Rozmana - Roze in Simone Semenič (oba po sedem uprizoritev), Svetlane Makarovič (šest), Tamare Matevc in Vinka Möderndorferja (oba po pet uprizoritev), Nebojše Popa Tasića in Dušana Jovanovića (oba po štiri uprizoritve). Med temi so nekateri avtorji za katero od svojih del že prejeli Grumovo nagrado, Simona Semenič celo dve, dva sta že bila v vlogi nominirancev, za Ivana Cankarja pa verjetno ni treba iskati razlag. Svetlana Makarovič z otroškimi besedili sicer izpade iz konkurence za kakšno dramsko nagrado, je pa ta "manko" seveda nadomestila drugje in njene zgodbe pravzaprav poznamo vsi. Nekateri dramatiki ubirajo strategijo režiranja lastnih tekstov. Tako je Möderndofer v omenjenem obdobju režiral kar štiri lastne tekste, Andrej Rozman – Roza v okviru svojega Rozinteatra tri, po enega pa Jovanović in Pop Tasić. Če dramatik ne režira, pomaga tudi, če pozna režiserja, s katerim se ujameta kot uspešen ustvarjalni tandem; Nebojša Pop Tasić se je tako pri dveh projektih povezal z Jernejem Lorencijem, Tamara Matevc pa s Samom M. Strelcem.

Po režiji lastnih besedil je poznan tudi Matjaž Zupančič, ki je režiral vse tri uprizoritve lastnega besedila, ki so nastale v omenjenem obdobju (pa tudi Shocking Shopping, sicer z Grumom nagrajeno besedilo, v zadnji, še ne končani sezoni). Po tri uprizoritve so v tem času doživeli še Zalka Grabnar Kogoj, Milan Jesih, Žanina Mirčevska, Katarina Klančnik Kocutar, France Prešeren (s tremi uprizoritvami Krsta pri Savici), Desa Muck in Rokgre. Da gre za kakovostna besedila, pričajo tudi številne Grumove nominacije in nagrade teh avtorjev (čeprav ne nujno uprizorjenih besedil), nekatere druge nagrade, nesporno kulten status starejših avtorjev ali priljubljenost avtorjev, kot je Desa Muck. Gre za zelo raznolika besedila in uprizoritve, a očitno tudi za dramatike, katerih delo so prepoznale tudi odločevalske strukture. 

(Ne)uprizorjeni Grumovci

Tudi pogled z druge strani razkriva, da je bila večina besedil, nagrajenih z Grumovo nagrado, nekoč že uprizorjenih. Med izjemami najbolj izstopa Ivo Svetina s tremi nagrajenimi, a še neuprizorjenimi besedili (Grobnica za Pekarno iz leta 2010, Vrtovi in golobica iz l. 1992 ter Biljard na Capriju iz l. 1987), spomnimo pa se še v zadnjih letih nagrajenega Križa Matjaža Briškega (2005) in Konec Atlasa Žanine Mirčevske (2009).

Z "zgolj" nominacijo za nagrado ima dramsko besedilo še manj možnosti za uprizoritev. Med avtorji, ki so uspeli "unovčiti" svoje večkrat nagrajene in nominirane tekste so Evald Flisar (ki ga, kot pravi, v zadnjem času pogosteje uprizarjajo v tujini kot na domačih odrih), Drago Jančar, Dušan Jovanović, Tone Partljič, Rudi Šeligo, Dane Zajc in Matjaž Zupančič.

Povezava po enosmerni cesti?

Na "vrhu" slovenske dramatike po številčnosti nominacij, nagrad in uprizoritev se torej pojavljajo imena, ki jih poznajo bralci in gledalci, imena, ki so blizu gledališkim in literarnim krogom. To sicer ne pomeni, da se v častni krog avtorjev z uprizorjenim tekstom ne more uvrstiti kdo drug, a pot do tja je počasna in postopna. Dejstvo pač je, da je glede slovenske dramatike v (gledališki) praksi prepoznati predvsem boleče udejanjanje izgovora, ki ga slišimo s strani gledališč – tvegati z novimi in neznanimi imeni domače dramatike ne moremo. Kar je predvsem problem gledališč in njihovega repertoarnega in širšega razmisleka, kaj želijo, kaj jih intrigira, kako se umeščajo v domači in širši prostor in čas današnjega sveta. Kajti ne gre nam za sočutje do dramatikov, ki morajo za preživetje početi še kaj drugega kot tisto, kar jih najbolj veseli, ampak za razmislek o tem, kaj nam gledališče danes ponuja. Ne gre za enosmerno cesto, po kateri bi morali dramatiki najti pravo pot do gledališč.

Zato je na mestu pričakovanje umetniške vodje Prešernovega gledališča Kranj Marinke Poštrak, ki pravi, da bi "na dnevu nominirancev moral vladati vrvež vseh tistih, ki se v gledališčih ukvarjajo z repertoarjem, saj bi tako prvi prišli v stik z avtorji najboljših novih besedil". A tega vrveža kljub vabilu umetniškim vodjem, dramaturgom in direktorjem gledališč ni. Kako vzpostaviti povezavo med dramskimi deli in gledališči, ko pa najvidnejša nagrada za izvirno slovensko dramsko besedilo z dolgo zgodovino in renomejem na predstavitev Grumovih nominirancev privablja več študentov po študijski dolžnosti kot pa gledališke stroke, ki jo je le za vzorec? 

Institucije se za najboljše v slovenski dramatiki ne zanimajo, prejete dramske tekste pustijo ležati po predalih, kot je pogosto slišati, o uprizarjanju del dramatikov, ki ne sodijo v krog najbolj poznanih avtorskih imen, pa govorijo s termini "tveganja". Sklenemo torej lahko, da so s sedanjim stanjem gledališča zadovoljna. Ali pa raje udobno preložijo odgovornost na dramatike. In dokler bo tako, se lahko tudi slovenska dramatika razcveti, pa morda gledališča tega še opazila ne bodo. 

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 1. 8. 2010
"Uprizoritev mora odmevati tudi izven gledališke dvorane"
Nika Arhar, SiGledal, 4. 7. 2010
Slovenski gledališki letopis 2008/2009