Komedija.
Na daleč se zazdi, da je Linhartova Županova Micka pravzaprav nebogljeno ali vsaj hudo naivno besedilo, ki z našim časom nima veliko skupnega. Pa je res tako? Ni Mickino hrepenenje po blišču in lepih oblekah, po »finem« življenju, tudi danes aktualno? Je ljubezniva preudarnost in načelnost njenega očeta kaj izgubila od tistih časov do danes? Ni kmečki zdravi razum Anžeta tudi danes vreden razmisleka? Bi bilo Tulpenheimovo zalezovanje tako mladih, nedolžnih deklet, kot premožnih vdov, danes kaj drugačno? Se je priskledništvo Monkofa kaj postaralo? In koliko zapitih Glažkov se potika danes po naši ljubi domovini? Magična moč gledališča, od antike do našega časa, je skrita prav v tem, da zna pričarati in v igralcih udejaniti tisto najbolj bistveno, kar je pustilo sled v napisanem besedilu. In vsako dramsko besedilo, postavljeno na odrske deske, more zazveneti kot nova, še ne odigrana skladba, le poiskati je treba skrite in še neuporabljene, sodobnosti bližnje namige, odkriti asociacije in vzporednice z našim časom in njegovimi posebnostmi. To je vsekakor izhodišče predstave, ki se vrača na deske Šentjakobskega gledališča, tudi kot hommage vsestranskemu Antonu Tomažu Linhartu.
