Zojkino stanovanje

Bulgakov je komedijo Zoikina kvartira napisal leta 1925 po naročilu gledališča Vakhtangov, kjer je bila leta 1926 uprizorjena z velikim uspehom – množice ljudi so drle na to "razgradnjo sovjetske realnosti", ki je bila po nalogu ljudskega komisariata za vzgojo leta 1928 umaknjena z repertoarja.
Zgodba je umeščena v sovjetsko Moskvo dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V obdobju nove ekonomske politike (NEP) želi 35-letna "bivša" aristokratka Zoja Pelc na hitro obogateti in pobegniti iz države. Žene jo ljubezen do "bivšega" grofa Obljaninova, zasvojenca in sanjača, očarljivega in umetnosti naklonjenega zapeljivca, ki z opisovanjem svoje "bivšosti" aludira na neuspele sovjetske znanstvene poskuse zagotavljanja večnega življenja.
Po revoluciji je Zoji od nekdanjega premoženja uspelo ohraniti le veliko stanovanje. Domisli se poslovne ideje: pod krinko krojaške delavnice ustanovi bordel za komunistične pomembneže. Srečanja med bogatimi in vplivnimi možmi ter mladimi "modeli" so prikazana v dekadentni atmosferi bizarnih nesporazumov. Stanovanje je prispodoba človeških sanj in pričakovanj, ujetih v vrtincu neobčutljive zgodovine, Zoja pa predstavnica nepregledne množice žrtev diktatorskih režimov, ki spreminjajo državljane v lastne brezizhodne karikature. Na koncu se čez oder elegantno sprehodi žirafa iz istoimenske pesmi tragično ubitega ruskega pesnika Nikolaja Stepanoviča Gumiljeva kot prispodoba oddaljene in nedosegljive lepote daleč stran od nasilne realnosti.