Znaki ohlajanja

Predstava je nekakšna utelesitev ideje performativnega arhiva, ki tematizira stanje neaktivnosti, v kateri se je po mojem mnenju znašla moja generacija, in je sestavljena kot 'seznam predvajanja' določenih refleksij – o strategijah, kako se spoprijeti z izzivi današnjega sveta, o strategijah, kako (ne)naseliti telo (telesa) oziroma prostor (prostora), kako se ohladiti in dovoliti telesu, da počasi preide iz stanja ekscesa v stanje počitka, kar bi lahko razumeli tudi kot stanje izčrpanosti (Franco Berardi). V procesu smo tako premišljevali tudi o določeni negibnosti, ki izhaja iz takih stanj, o umiku iz družbe in skupnosti in navsezadnje o izstopu iz telesa, o določenem 'odklopu', ki je potreben, da se z izčrpanostjo sploh lahko soočimo: izčrpani časi, izčrpane plesne konvencije. Spraševali smo se tudi o trenutkih negibnosti, ko kot ustvarjalci nimamo veliko povedati.