Predmetno gledališče.
Za Dašenko je življenje še najbolj pasje takrat, ko ji človeška noga stopi na rep. Je pa bilo v času pred drugo svetovno vojno pasje za tistega, ki se je naraščajoči sili ideologije postavil po robu. Igrivi Čapkov jezik je prenesen v dadaistične podobe škatel za čevlje in njihovo vsebino, sestavljeno iz predmetov, ki vedno znova obudijo pisateljev spomin in njegove strahove. Predmetno gledališče nadgradi živo ustvarjanje glasbe iz naključnih zvokov, ki jih Solce vedno znova presenetljivo kombinira v glasbene vložke. Glas Čapkovega prijatelja Jana Masaryka, ki poroča iz izgnanstva, se prepleta s propagando nacističnih medijev. Ameriški predsednik kot plišasti medvedek, in holokavst, zavit v tragikomedijo kenguruja, ki hoče na počitnice, ustvarjajo kontrast med liričnim odnosom do majhnega, naivnega, kosmatega ter hreščanjem medijev, ki vedno znova v imenu resnice vsiljujejo svoje dogme.