Razvedrilo (Pastime, 1963), plesni solo,
Inkarnat (Carnation, 1964), plesni solo,
Muzejski eksponat (Museum Piece, 1965), plesni solo,
Bombažni preplet (Calico Mingling, 1973, rež. Babette Mangolte), plesni film,
Katema (1978, rež. Eric Franck), plesni film
Drugi večer je sestavljen iz treh plesnih solov, ki so nastali med letoma 1963 in 1965, v času, ko je Lucinda Childs delovala v kolektivu Judson Dance Theatre oziroma v umetniškem krogu, ki je iz tega kolektiva izšel. V tem obdobju so ustvarjalci JDT eksperimentirali z različnimi sredstvi, ki naj bi zvrtali luknje v resnobne, pripovedne, izrazne in patetične slogovne ograje ameriškega modernega plesa, za kar so uporabljali najdene in kupljene predmete, govor in glasove ter v prostor nameščali najrazličnejšo šaro. Izogibali so se gledališč, zato so nastopali v t. i. »alternativnih prostorih«, predvsem pa pri njihovih »plesih«, kakor so poimenovali svoja koreografska dela, ni smelo spremljati nič, kar bi na daleč spominjalo na glasbo. Trije soli drugega večera so z uporniško gesto, s katero so si prizadevali načeti estetske kanone modernizma, in navidezno resnobnostjo diskretno ironični, na trenutke tudi komični. Plesni solo Razvedrilo (Pastime, 1963) je prvo plesno delo, ki ga je Childsova predstavila v okviru kolektiva JDT in sicer na njihovem četrtem večeru, 30. januarja 1963 v telovadnici cerkve Judson Memorial na Washingtonovem trgu. V tem solu je glavno vlogo zasedena heroizirana plesalkina noga, ki si jo podrobno ogledamo s treh situacijskih perspektiv. Legendarni solo Inkarnat (Carnation, 1964) je bil del zadnjega, šestnajstega večera JDT, ki ga je kolektiv izvedel 29. aprila 1964, tik preden jih je polovica odšla na polletno svetovno turnejo z Merceom Cunninghamom. Za ta solo je Childsova v trgovino na oddelku za kuhinjsko opremo nakupila vrsto predmetov in si z njimi telo pretvorila v groteskno potrošniško figuro. Tretji solo Muzejski eksponat (Museum Piece, 1965) je apropriacija muzejskega vodstva, na katerem plesalka pointilistično sliko Georgesa Seurata z naslovom Cirkus (Le Cirque, 1890−1891) pretvori v koreografsko snov. V program drugega večera sta umeščena tudi dva plesna filma: Bombažni preplet je že leta 1973 posnela spremljevalka ameriškega postmodernega plesa, francoska filmska režiserka Babette Mangolte, za koreografijo je našla izjemno lokacijo, da jo je lahko posnela tudi z osupljivih perspektiv, solo Katema pa je leta 1978 na film posnel Eric Franck.
»Namesto hermenevtike potrebujemo erotiko umetnosti,« je leta 1964 zapisala Susan Sontag v zadnjem stavku svojega znamenitega eseja Proti interpretaciji. Zdi se, da ta stavek zelo jedrnato opiše težnje, ki so se pojavile v tem času tako v umetniških praksah, kakor tudi v recepcijskih estetikah: kako se prebiti do materialnosti in predmetnosti same, kako se znebiti ideološkega, akademskega, v(r)ednostnega in referenčnega balasta, da bi nam bil dostopen predmet s svojo lastno prisotnostjo. Olupljeno realnost, ki seveda ni brez formalnih povezav z nemškim (Bauhaus) in ruskim konstruktivizmom, so lahko gledalci šestdesetih let nenadoma opazovali pri različnih novih filmskih valih, poslušali v aleatorični glasbi (Boulez, Cage npr.), v vizualni umetnosti (minimalizem, pri nas tudi neokonstruktivizem itd.), francoski novi roman je z opisnim slogom življenje opazoval v posredni predmetnosti (Butor, Robbe-Grillet, pri nas Šeligo; Kermauner si je za te težnje izmislil termin reizem). Pri nas je bil s temi težnjami povezana ustvarjalnost umetniškega kroga skupine OHO, v Beogradu pa je npr. Marina Abramović v zgodnjih performansih izčrpavala svoje telo, da bi iz njega izgnala ideološko navlako. Koreografski opus Lucinde Childs je s konkretno plesno poezijo, ki ples porine skoraj na raven skulpture, prav manifestacija takšnih umetniških teženj.