Zgodbe z mesta na meji (II. del)

Ko poskuša pojasniti svoje sanje in občutje, ki mu ga vedno pustijo, moški pripoveduje zgodbe iz navidez lastnega življenja. Prepletajo se, ena zgodba se preliva v drugo, premikajo se naprej in nazaj v Času, dokler ne dobimo občutka, da so vse zgodbe del večje in da nas moški vodi ob skrivnih rokavih velike in skrivnostne Reke, vse globlje in globlje v jedro nepoznanega področja, ki ga celo imenuje: pravi mu mesto na meji.

Od mesta do mesta, od meje do meje: pelje nas v francosko četrt New Orleansa, na naftna polja Lost Hills, na puščavsko obalo Čila, do Arktičnega kroga, prek gorske vasi v Peruju, kjer se rojevajo pesniki do mosta Golden Gate Bridge in v New York ter končno v zamegljene džungle Brazilskega deževnega pragozda. Tam tudi mi, tako kot on na začetku, obstanemo na robu ob razgledu na pra-pradeda vseh Rek, na Amazonko.

Predstava brez kompleksnih svetlobnih rešitev – samo reflektor in žarnica nad mizo – ter brez zvočnih ali glasbenih posegov, ki bi nas zamotili, je vrhunski podvig golega pripovedovanja. Performer/pripovedovalec Eric Dean Scott ima redko sposobnost, da nas popelje v druge svetove, prostore in čase, kot da bi nas peljal na voden ogled najglobljih skrivnosti človeške izkušnje. Kot bi nas opogumil, da se izgubimo še sami in vrnemo – morda spremenjeni, prestavljeni.