Fahrenheit 451 Raya Bradburyja slika distopični svet, kjer je branje leposlovja prepovedano, v prosti čas se raztezajo zasloni, razmišljanje povzroča nelagodje. Gasilci ne gasijo več, temveč zažigajo prepovedane knjige – in po potrebi njihove lastnike. Roman iz leta 1953 dogajanje postavi v 21. stoletje, v današnji čas. Se je Bradbury zmotil? Odgovor je odvisen od našega dojemanja: je distopija napoved prihodnosti, ki se potem potrdi ali ovrže, ali pa opozorilo za sedanjost, ki se ponavlja?
Predstava se z romanom poigrava kot s prebrano, obrabljeno knjigo, polno opomb in spominov: pet performerjev se potopi v zgodbo romana, poistovetijo se z liki, raziskujejo slepe pege, stvari, ki jih Bradbury ni pojasnil ali povedal, ustvarjajo vzporedne pripovedne niti in teoretske digresije ter obenem zapisujejo kroniko nekega časa med sedanjostjo in anticivilizacijsko prihodnostjo, v kateri nas poneumljanje rešuje bremena kompleksnega mišljenja. Kaj pa če se Bradbury ni zmotil? Če Fahrenheit 451 postane resničnost – kaj bomo storili?