Prikaz trenutka, v katerem živimo, skoz prizore iz vsakdanjega življenja
Pogum dela človeka lepega, moč vztrajnega, prepričanje mirnega.
Srečko Kosovel
Zdi se, da trenutek, ki ga živimo, najbolj določa še nikoli tako tesnobna sočasnost dveh trditev: »Sistem, v katerem živimo, in – posledično – naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo da ne vodi v svetlo prihodnost, naš način življenja vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.« In pa: »Počutim se, kot da se ne da nič narediti, nič spremeniti, kot posameznik/-ca sem popolnoma brez moči.« Ti dve prepričanji skupaj ustvarjata nek prav poseben, več kot samo tesnoben občutek, občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu.
Ta občutek – »Sedim na vlaku, ki drvi v prepad, in ničesar ne morem storiti, da bi to preprečil(a)« – je izhodišče Zaznamkov.
V njih spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja, situacije, v katerih bi kot posamezniki/-ce morda morali spregovoriti, se izpostaviti, se za kaj zavzeti, se morda samo malo odpreti, malo podeliti, poskusiti razumeti, ne obsojati, morda bolj obsoditi, potolažiti, si vzeti malo časa, se malo umiriti …, pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da se ne da nič storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni, premalo načitani in razgledani, v preslabi psihofizični kondiciji, preslabo artikulirani. Iz strahu pred konfliktom, strahu pred izpostavljanjem, strahu pred vtikanjem v tuje probleme, strahu pred razočaranjem, iz strahu pred življenjem samim se odrečemo tistemu polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem.
Morda je že res tako: »Kdo pa sem jaz, da bi se vmešaval(a)?« Ampak – kdo pa sem, če se ne? In ali se kdo sploh bo, če se ne bom jaz?
(Katarina Morano, Žiga Divjak)
Krstna uprizoritev.
