Intermedijska predstava.
Avtorja, ki sta na CoFestivalu 2017 občinstvo navdušila z duetom za plesalko in zaslon Zlivanje, se v DIY muzikalu Zaslonajstniki II. ukvarjata s protislovnimi razmerji med digitalnim in materialnim svetom, v katerem nevrotična proizvodnja domišljije le stežka ustvari podobe, ki bi posamezniku omogočile čustveno olajšanje.
Opus tandema Matijević – Chico je poseben, ker vrsto umetniških veščin, ki pripadajo različnim medijem (od pripovedništva, dramaturgije, tehnologije, performansa in koreografije), sklada v nepredvidljive in sveže kombinacije, s katerimi nam načini sodobnega življenja in raba razpoložljivih sodobnih tehnologij postanejo v različnih razmerjih razvidni na presenetljiv, humoren in ironičen način. Kakor objekti, ki jih potujitveni učinki postavijo na razstavo – blagega absurda.
Zaslonajstniki II. je druga predstava iz serije, v kateri se tandem Matijević – Chico svetovnega spleta in njegovih orodij loteva na »arheološki« in »antropološki« način z izkopavanjem opuščenih orodij in preučevanjem sledi na konkretnih življenjih v različnih časovnih fazah, kar je še posebej zabavno, če upoštevamo, da omenjeni vedi ponavadi povezujemo z materialnim, oprijemljivim in življenjskim. V predstavi v obliki refleksivnega in samoizdelovalnega muzikala izvajalka predstavi zbirko pesmi o svojih nejasnih, zamegljenih čustvih, ne da bi jih zmogla ustrezno poimenovati. S pesmimi tako skuša zajeti bolesti, demone, vibracije, veselja in sla, ki tavajo po divjini njene psihološke krajine in na nenavaden način spominjajo na digitalno spletno obzorje, ki se na odru poustvarja v oblikah QR kod, klepetalnih botov in zapeljivih zelenih zaslonov. Glede na to, da so nam pesmi popularne glasbe ponavadi služile kot nekakšno odlagališče skupnih izkušenj, izgradnja socialne zavesti, kakor v nekem eseju trdi Mark Fisher, pa tudi kot premostitve generacijskih prepadov, Zaslonajstniki II za ustreznico digitalne dobe predlagajo zbirko izrazito idiosinkratične folklorne glasbe: nekakšen svet, v katerem se kot kaotična povodenj in skladno s spletnim življenjem vse seseda in potaplja v vse drugo. Pri tem si ustvarjalca zastavljata vprašanje, kaj se je zgodilo naši psihi in domišljiji, da vse to zmoremo pogoltniti in brskati naprej.
Barbara Matijević je v Zagrebu študirala književnost in dramsko igro, vzporedno pa se je ukvarjala s plesom in performansom (Boris Charmatz, Joris Lacoste, Bojan Jablanovec). Giuseppe Chico se je z gledališčem seznanil v italijanskem Bariju, preko vrste gledališko-izobraževalnih faz pa je kasneje v Parizu sodeloval z Joãom Fiadeirom, Vero Mantero, Julyenom Hamiltonom, Markom Tompkinsom idr. ter več let nastopal s skupino Mille Plateaux Associés. Pred desetimi leti sta Matijević in Chico v Parizu ustanovila skupino Premier Stratagème in z vrsto predstav požela odmevne mednarodne uspehe.