Načelo prevare kot vrhovno načelo, ki orkestrira Nušićevo Žalujočo družino, nas ne usmerja k vprašanju, kdo bo prevaran (saj bodo vsi), ampak kdo bo hitrejši v tem procesu izigravanja. Z eksistenco. Drug z drugim. Tako kot sami s sabo.
Nušićevo rezilo, s katerim zareže v globoke plasti družbenega tkiva, ne izgubi ostrine, ampak zelo natančno plasti nenasiten pohlep, ki raste z vsako na novo proizvedeno lažjo. Lahkotnost v nastajanju in doslednem izvajanju laži znotraj Nušićeve družine deluje kot neustavljiv motor, ki z vsakim novim vrtljajem vedno bolj razgalja zloščen zverinjak.
Zunanja črnina, v katero je ovito kolektivno telo družine, se odlično nadaljuje v notranjo črnino ozkosrčnega malomeščanstva, katerega glavna sila je kopičenje lastnine, moči, statusa … Prisebnost, ki ovija laž, kot ultimativno sredstvo za doseganje omenjenih ciljev kaže Nušićevo spretno sposobnost preslikavanja človeških patologij, ki presegajo tako prostorske kot časovne okvire. Dokler smo priča številnim skokom za vrat in vbodom v hrbet, lahko Nušića razumemo kot diagnostika z neprijazno diagnozo – stanje je ostalo nespremenjeno.