(Grumova nagrada 1989)
Za človekovo naravo je značilna stalna potreba, da raziskuje samo seve in svojo okolico. Ta pa je vedno sovražna, grozeča in predvsem slaba. zato jo je potrebno stalno opazovati, ji slediti, jo zalezovati, kajti od nje lahko pričakujemo vse - predvsem nepričakovano. Zdi se, da se vse spreminja, a nič se ne zgodi, nič ne označuje ničesar,besede pa dobivajo nov pomen in moč.
Jančarjeva drama se v bolgarski uprizoritvi ne kaže samo kot parafraza Beckettove klasike absurda, pač pa tudi kot preobrazba v drugačen čas in okolje, v katerem strah, dvom in negotovost oblikujejo absurdno bivanje človeka.
Gledališče Slza i smjah (Solze in smeh) nosi ime po najstarejšem bolgarskem poklicnem gledališču (1892 -1903). Gledališče je ponovno začelo delovati pod tem imenom od 1966. Danes gosti številne igralske skupine, ki uprizarjajo klasično in sodobno dramatiko. Svojo ustvarjalno pot je v tem gledališču začelo veliko uglednih bolgarskih gledališčnikov.