1. del: Bilo je ponoči in ura je odbila polnoč … v osamljenem gledališču, kjer ležijo zaprašene lutke, zaspale hostese in ostalo osebje, se je naenkrat pojavila svetloba. Rahla luč sredi gledališča. Ta luč pa ni bila navadna luč, bila je luč življenja, luč sreče, luč čarovnije …ki bo ponovno oživela zapuščeno gledališče.
2. del: Kam gledaš, kaj vidiš in kako te to spreminja?
Ali me sploh vidiš tukaj s tabo?
Kdor se ozira, ostaja zadaj. In se zaleti v prihodnost.
Pri oblikovanju gibalnih podob in atmosfer so me vodile osebne izkušnje iz sanj in raziskovanje fizičnega odnosa z belimi rjuhami. Sanjski svet razumem kot sorodnega umetniškemu, saj imata oba moč, da vsakodnevno stvarnost preslikata v območje iracionalnega in domišljijskega. Kljub magičnosti nočnih (in dnevnih) sanjarij, pa tudi umetniških doživetij mi prebujenje in prizemljitev včasih pomenita tudi olajšanje.
Foto: Arhiv Center kulture Španski borci
Plesni epicenter, Ljubljana
Sezona
Avtorici: Maja Verčko, Tamara Polanc