Po tem, ko smo si več mesecev pridno umivali roke, jih pridno razkuževali, pridno en dan nosili rokavice in jih drugi dan pridno ne, ker smo se pridno zdravili in pridno umirali, pridno kolesarili in nosili rože na sprehod, pridno delai in bili nasploh vsak dan še bolj pridni, smo tudi ustvarjalci, odgovorno in pridno po priporočilih vlade, ubogali in pripravili eno tako zabavno monodramo, kakršne je bil priden državljan željan, ko je napočil čas, da se lahko vrne v gledališče. Pridno improviziramo in iz stavka v stavek presenečamo. Vas in sami sebe.
A tudi tega presenečanja se kmalu navadimo. Tako vi gledalci kot mi ustvarjalci. Skupen nam je občutek, da stvari ne obvladujemo, da ne vemo, kaj počnemo (saj jih v resnici ne!) in sploh ničesar ne vemo. Lahko pa vse dogajanje zadnjih mesecev pridno recikliramo in ničesar ne vržemo stran.
In kaj potem? Kako, na kakšen način in predvsem za kaj bomo pa po tem?
Zdi se, da živimo v časih, ko lahko komedija in satira ugotovita, da ju je resničnost premagala. Težko je biti bolj smešen od resničnosti, ki danes postaja največji absurd absurda samega. Improvizacije, ki se jih igramo, da bi zadovoljili novim predpisom, vladnim izbruhom, svojim občutkom, so preplavile naš vsak dan in postale nova normala.
Improvizator Peter Frankl skupaj s prijatelji prireja zabavno monodramo za vse tiste, ki ste pogrešali gledališče in se vanj vračate željni zabave.
