Za Juliana Mer-Khamisa

Plesalec in koreograf Jurij Konjar, ki je polovico leta 2012 preživel s skupnostmi v Braziliji, Palestini, Izraelu, na Finskem, v ZDA in Grčiji, skozi svojo vsakodnevno vadbo prek vtisov z dela v različnih okoljih obravnava vprašanje, kaj je tisto, kar res vzpodbudi trajne spremembe. Kako lahko izbira posameznika, da bo delal kar najbolje in to tam, kjer je to najbolj potrebno, še naprej navdihuje tudi po njegovi nasilni smrti. Mer-Khamis, ustanovitelj Gledališča svobode (Freedom Theatre) v begunskem taborišču v Jeninu, mestu na palestinskem Zahodnem bregu, je bil leta 2011 ustreljen nedaleč od gledališča.

Juliano Mer-Khamis
»V dobi, ko zvezdniški umetniki postajajo ikone človekovih pravic v svoji vlogi ambasadorjev dobre volje Združenih narodov, ki pozirajo fotografom na turnejah po z vojno in nesrečami opustošenih področjih, in v dobi izrekanja studa nad »zločincem tedna«, je bil Mer-Khamis umetnik v najbolj pristnem pomenu besede. Igralec ter filmski in gledališki režiser je svoj izredni umetniški talent uporabljal tako za predstavljanje trpljenja in krivic na edinstvene načine kot za odstiranje žarkov upanja na drugačno prihodnost. ... Bil je, skratka, kulturni teororist. Kakršnih svet potrebuje še več.« (Al Jazeera, Mark LeVine, april 2012)

»Palestinsko-izraelski igralec Juliano Mer-Khamis, ki so ga ustrelili pri 52. letih, je bil uspešen gledališki in filmski ustvarjalec, režiser in aktivist, ki je bil znan po svojem delu umetniškega direktorja Gledališča svobode (Freedom Theatre) v begunskem taborišču na Zahodnem bregu, v mestu Jenin. Juliano je mlade Palestince usmerjal v uporabo moči, ki jo omogočata umetnost in izražanje, ter otrokom odprl oder, na katerem so se lahko »postavili na lastne noge« in obenem izrazili. Dosežki gledališča so odmevali po vsem svetu kot primer žarišča ustvarjalnosti, ki se poraja v nemogočih razmerah in navkljub vsem oviram ... Pred gledališčem ga je ustrelil zamaskirani strelec – konec, kakršnega je Juliano sam napovedal tri leta pred svojo smrtjo v oddaji izraelske televizije.« (The Guardian, Rachel Shabi, april 2011)