Woyzeck

Woyzeck je zadnja nedokončana drama nemškega dramatika, pisatelja, revolucionarja in političnega aktivista Georga Büchnerja (1813–1837). V svojem kratkem življenju je s svojimi uvidi, ki jih je pridobival z rigoroznim opazovanjem družbe, prepletal politiko, estetiko in znanost. Začasni čistopis oziroma fragment drame, povzete po resnični zgodbi lasuljarja Johanna Christiana Woyzcka, ki je leta 1821 iz ljubosumja ubil svojo ljubico Marie, še danes sproža številne interpretacije o človeški psihi, zlasti o vprašanju prištevnosti, in o pogosti kontradiktornosti medosebnih odnosov. Primer obsojenega Woyzcka je Büchnerju služil le kot izhodišče za ugledališčenje najneznatnejšega življenja z družbenega dna, s čimer je avtor pravzaprav zakoličil smer poznejšega naturalizma in verizma, kamor se vpisuje tudi lik umorjene Marie, ki bi jo v promiskuitetnosti in proaktivni seksualnosti le stežka postavili za moralni zgled patriarhalne družbe 19. stoletja. Carla Lowrey Drost trdi, da je Büchner skozi Marie izrazil svoj deterministični pogled na človeka, obenem pa je po tezi Roberta Gilletta želel popraviti tradicijo shematične tragičnosti ženske nasploh. Svet, kakršen se izrisuje v Woyzcku, je (kar še posebej velja za žensko perspektivo) popolnoma izpraznjen, temačen in krut – lahko v takšnem svetu sploh obstaja karkoli dobrega?