Živeti v družbi, svetu, pomeni deliti si prostor z drugimi. Svoboda ni področje samovoljnosti in neskončnega horizonta, pač pa je zamejena prav z drugim, ki naseljuje isti zamejeni prostor. Medtem svetovna populacija raste, kar kliče k vprašanjem, kot so: kje natanko svoboda (prostor) enega sreča svobodo (prostor) drugega? Kako velik je prostor, v katerega se lahko subjekt naseli, ga zavzame, se v njem odloča, razmišlja, obstaja? Človeška težnja po širjenju v okolico— po zasedanju, osvajanju in potiskanju meja lastne svobode — se pogosto prikriva kot preživetveni nagon. A za tem gonom se nemalokrat skriva iluzija, da svoboda obstaja le tam, kjer imamo prostor popolnoma pod nadzorom. Vulneri zato ni zgolj opazovanje fizične prenatrpanosti, temveč simptom ideološke paradigme: predpostavke, da presežek drugih samodejno pomeni primanjkljaj svobode.
Anamaria Klajnšček se v delu Vulneri loti tega vprašanja na fizični, materialni ravni – tri plesalce postavi na en kvadratni meter površine. Tam kohabitirajo, soobstajajo, ta prostor si delijo, vselej pa, natanko znotraj omejitve, iščejo svobodo. Avtorica vpelje v prostor različne gibalne, plesne in somatske tehnike, s katerimi se je ukvarjala zadnjih sedem let. Gre za konstantno pogajanje teles, aktivno taktilno poslušanje in menjavanje vlog med njimi. Predstava razkriva krhko arhitekturo človeške soodvisnosti.
Kohabitacija subjektov v izjemno majhnem prostoru deabstrahira pojem svobode. Meje med svobodo enega in druga telesa so tu povsem jasne, taktilne. Medtem ko sta teror in imperialistična ekspropriacija prostora ter svobode, kot je znano iz družbene zgodovine (in na žalost tudi sedanjosti), vedno na voljo, plesalci v delu Vulneri pokažejo na neko drugo realno možnost, namreč na senzibilnost in solidarnost. To pa kliče po polnem razumevanju koncepta kohabitacije. Ta zahteva delikatnost gibov (torej, mišljenja), plastičnost teles (torej, mišljenja) in sodelovanje med telesi (torej, ljudmi). Kajti če dvema izmed treh v enem samem kvadratnem metru prostora ne uspe, če ju sile razmerij moči uničijo, tretji pač ostane sam. Toda ali biti sam sploh še vsebuje koncept svobode?
