Vrtoglavi Ptič koreografa Iztoka Kovača in režiserja Saša Podgorška je bil uradno najboljši slovenski film leta 1996. Ko je tedaj Kovač v nepozabnem prizoru priplezal na vrh trboveljskega dimnika, v revirjih še niso kopali po kripto-valutah, niso še inštruirali indijskih pilotov na virtualnih simulatorjih leta, niso še opremljali Nasinih mašin s post-knapovskim softverom.
Zakaj in kako se Iztok Kovač ozira četrt stoletja nazaj? Ne gre gledat starega filma in se nostalgično predajat spominom – ampak ga, nasprotno, zanima, kako so danes njihove nekdanje avanture in njegova tedanja vrtoglavica videti v očeh nove generacije plesalcev EN-KNAP Group in slišati v ušesih sina skladatelja izvirne glasbe. Od sinov in hčera ni iskal simpatij do očeta ali dedka, ampak jih je spraševal, kaj bodo imeli sami za povedati svojim potomcem.
Navdih je našel v vizionarskih slutnjah Jeana Baudrillarda, ki piše o tem, da je puščava mest enaka peščeni puščavi, džungla znakov enaka gozdni džungli, vrtoglavica simulakrov enaka vrtoglavici narave. Od nove generacije plesalcev Kovač v tem novem svetu pričakuje, da brezkompromisno najdejo svojo vez do preteklosti, da si prisvojijo drobce tako odkrite zgodovine v skladu s svojimi individualnimi kulturnimi in osebnimi preferencami – in da o tem spregovorijo s svojim jezikom. Morda jih bo pritegnila le ena sekvenca, ena gesta, morda celo ena sama odrezana pasaža enega plesnega giba – a ko bodo pod črnim plesnim kvadratom najdevali arheologijo podob in rudarili po bazah silnih čustev in podrobnih podatkov, bodo skozi skupno akcijo v resnici kovali novo tovarišijo. Zato so Vrtoglavi Ptiči danes v množini.
