Avtorski projekt Vijoličasto se ukvarja z našo konservativnostjo in ozkosrčnostjo, ki ju skrivamo za najboljšimi nameni, izdatno skrbjo in še večjo ljubeznijo. Besedilo je nastalo iz igralskih improvizacij, ob katerih smo raziskovali meje med razumevanjem in samoumevnostjo, skrbjo in dušenjem, iskrenostjo in okrutnostjo, ljubeznijo in sebičnostjo, tradicijo in primitivizmom …
V predstavi spremljamo druženje raznolike meščanske družine, v kateri vsi vedo, kaj je najboljše za njihove bližnje. Drug do drugega so boleče iskreni, drug drugemu svetujejo in pomagajo, in to tudi takrat, ko jih za to nihče ne prosi – vse samo zato, da bi bili vsi srečni. Njihovo srečo zmoti pojav vijoličastega, z njim pa vznemirljivo vprašanje svobode. Kakšna je meja svobode drugega, ki smo jo kot posamezniki pripravljeni prestopiti? Katere meje je naša patriarhalna družba že zdavnaj prestopila? Ali sprejemamo srečo drugih le, če ustreza našim merilom? Kje vse se skriva naša hinavščina? Smo na poti v urejeno družbo ali plemensko skupnost? Med ustvarjalnim procesom smo raziskovali meje znotraj vsebine, pa tudi forme. Rezultat je zgodba o neki ženski, za katero mislimo, da jo poznamo – o tanki liniji med njeno svobodo in našim fašizmom.
Beseda dramaturginje