Kaj pravzaprav ustvarja poetičnost nekega kraja? Lepota ali nenavadnost? Kaj pa oseba? Kaj naredi pesnika? V Vergilovem in Beatricinem spevu se občinstvo sprehaja v naravi po Rilkejevi pešpoti v Devinu s pogledom na morje. Vzpon spremlja glas, ki spominja na Dantejevega Vergila in nas vabi, da se poglobimo v poezijo, njeno identiteto in mogočnost izražanja.
Pripoved, ki jo publika spremlja prek slušalk, je obogatena z izvirno zvočno zasnovo. Povzema Dantejevo zemeljsko pot: večno pregnanstvo in vandranje po italijanskih dvorih. In še potovanje v Dantejevo intimo: ljubezen in bolečina do ljubljene in izgubljene ženske, emocionalni naboj pesnikovanja, njegov vzpon iz mračnega gozda v raj. Njegovo dojemanje Boga.
Vergil, vodi in spodbuja gledalce, presega klasičnost in srednjeveškost svojega lika: navaja Dantejeve speve, navaja Rilkeja, ki je svoje slavne Elegije posvetil Devinu, nato Borgesa in Brechta ter druge velikane poezije in književnosti. In tako kot v Božanski komediji, se na koncu, v raju, ki ga predstavlja najvišja in najbolj veličastna točka sprehoda, umakne Beatrice, ki angelsko uteleša poezijo.