Leta 2022 je Dejan Srhoj ustvaril Večer plesnih solov, plesno sestavljanko treh sodelovanj in raziskav z umetniki iz različnih medijev, poetik in estetik. Tri leta pozneje pred publiko prihaja Večer plesnih solov II. Forma, kakor tudi paradoksi sodelovanj, sta si podobni, a v vmesnem času je svet zagorel in človeštvo se je razklalo. Obenem se – včasih z noro hitrostjo, drugič z neznosno počasnostjo – dogajajo najhujši padci v brezno pošasti in najčudovitejši kvantni preskoki. Vsi smo ta hip akrobati na žici, ki je meja med koncem in novim začetkom.
Zakaj razširjati kader opazovanja Večera plesnih solov II v takšen total? Zato, ker je vsako resno in resnično poglabljanje v lastno srce teme – z namero iskanja njenega jedra luči – en košček v mozaiku skupnega začetka, ki nas čaka. In Dejan skupaj s svojimi sodelavci in so-raziskovalci počne ravno to.
V začetnem solu na nek način nadaljuje tam, kjer se je prejšnji Večer ustavil: pri iskanju novega pogleda na lastno preteklost. Kot izhodišče jemlje sodelovanje z lutkovnim umetnikom Silvanom Omerzujem pri predstavi Svetnik Krespel, v kateri je pred 22 leti igral naslovni lik. Tokrat stopa v dialog s patriarhalnim in avtoritarnim principom arhetipa moškega, se mu prepušča in se hkrati sprašuje, katere – če sploh – stične točke ima njegova lastna identiteta z njim.
Skladatelj in kontrabasist Tomaž Grom je za Dejana ustvaril konceptualni zvočni okvir, ki izhaja iz načrtovane eksistencialne nuje ter raziskuje, kaj je materialna vsebina prelomnega trenutka, ko se življenje zreducira na le nekaj predmetov. Kakšen je zvok vsakega predmeta, kaj govori tišina vmes?
S plesalcem in koreografom Leonom Maričem razkrajata določen stereotip moške identitete ter ga razpirata v njegovo specifiko – osvobojeno predalčkanja in omejevanja. Na tej točki pa se pojavi vprašanje: kako preprosto in hkrati kako zahtevno si je prisvojiti svobodo ter v njej vztrajati?
Cel večer je zajet in prežet s čudovito glasbo multiinštrumentalistke Ane Kravanja, ki teče vzporedno z Dejanovim potovanjem – včasih se srečujeta, včasih pa potujeta vsak po svojih poteh. Tako se gibalno raziskovanje različnih plati identitete ves čas zrcali in odmeva v hiši zvokov, ki jih ustvarja Ana. In obratno.
Pred temi nepopisljivo kratkimi in dolgimi tremi leti je Dejan ob prvem Večeru zapisal naslednje:
“Vsak v plesu bere, kar rabi sam prebrati. Jaz sem medij branja obiskovalca. Zakaj je ranljivost tako univerzalna? Kako biti ranljiv, a ne ranjen? Na odru, za začetek.”
Tokrat so ta vprašanja tehtna na povsem drugačen način.
Katarina Pejović