V postopku

Je zgodba o tem, kako je posameznik v različnih družbenih funkcijah in vlogah nenehno podvržen različnim postopkom, ki ga ohranjajo negotovega in jim nemalokrat umanjka pričakovana finalnost, trenutek, ko bi pomirjen ugotovil, da je prišel na njihov konec. Četudi je v sodobnem svetu nemara nemogoče govoriti o kakršni koli enotni zgodbi, ki bi si jo bili o sebi sposobni povedati vsi in se vsi v njej prepoznati, obstaja nemara že za moderne, predvsem pa za sodobne ljudi neki skupni imenovalec, da se kot ljudje neke skupnosti, recimo temu: družbe, v različnih življenjskih situacijah srečujejo s postopki. Vanje so vključeni, jih sprožajo in so jim podvrženi v ljubezni, znanosti, umetnosti in politiki. Francoski filozof Michel Foucault se je ukvarjal z različnimi vidiki družbe, ki na različne načine disciplinira subjekte, ki jih proizvaja, v kar so seveda vključeni načini, s katerimi se subjekti samodisciplinirajo (kar je navsezadnje eno in isto). Če je za družbo discipline nemara značilna proizvodnja gotovih individuumov (nedeljivih zgodb, ki si jih o sebi pripovedujemo in z njimi identificiramo), je za družbo nadzora nemara značilna proizvodnja dividuumov (deljivih, večperspektivnih samopripovedi, vlog, v katere smo zasedeni ali se vanje zasedamo, ne da bi jih zmogli, hoteli ali znali poenotiti), ki nas begajo s tem, ko nas spreminjajo v »dela v nastajanju«, ljudi v postopkih. Zdi se, da na mestu osvoboditve posameznika izpod režima »enosti« vznikne »neznosna lahkost bivanja«, kot je situacijo nekje poimenoval češko-francoski romanopisec Milan Kundera. Neznosni volumen svobode. V takšnem gledališču pa igro določajo stalne premene reda ter stalne premene položajev moči, ki se vzpostavljajo sproti in nepričakovano. Predstava V postopku uporablja vrsto dramaturških in umetniških postopkov, da bi z njimi spregovorila o vlogi sodobnega posameznika v njih, bežnost in drsenje reda v predstavi pa se v predstavi igra tudi s postopki gledanja. (Rok Vevar)