Plesalka in koreografinja Anna Nowicka je pred selitvijo v Berlin nekaj časa živela in delala v Ljubljani, zato jo mnogo umetnic in umetnikov domače sodobnoplesne skupnosti osebno pozna. Žal pa v zadnjih letih pri nas ni bilo dovolj priložnosti za predstavitev njenega dela, ki se je razvilo v Berlinu. Njen najnovejši plesni solo Utripanje (Flicker, 2021) je študija odnosa med materialnim in imaginarnim telesom. Kinetično-plesni potopis gibalnih premen in pretvorb, prehodov in prihodov nas povede v gestične krajine, nepredvidljive topografije, v katerih se v plesalkinih dejanjih razprostrejo, prepletajo in prekinjajo sanjski in konkretni svetovi ter njihova afektivna in čustvena ozračja, ki jih beremo tudi na njenem obrazu.
V Utripanju je plesalka oblikovalko zvoka Jasmine Guffond ter oblikovalca svetlobe Aleksandra Prowalińskega in Naio Burucoa povabila k zbiranju raztreščenih koščkov sanj, upanj in želja, da bi jih skupaj prepletli v poglobljeno, tekoče in čutno popotovanje. Utripanje se vrti, obrača in ozira, topota in vdihuje svoje korake, vabi podobe, da prispejo, premikajo telo in se razpustijo. Utripanje nam s svojo izrazno kinetično retoriko tolmači nam nedostopno krajino podob, kakor da bi bila na delu teichoscopia (poročanje o dogodkih izza zidu v starogrški tragediji), pri kateri nam je vidno samo telo poročevalca. V utripajoči svetlobi se solo Anne Nowicki zgošča in redči, veča in manjša ter ostaja v negotovem telesu, v katerem še nič ni do kraja in za zmeraj določeno in dorečeno. Utripanje je izjemen primerek sodobnih raziskav gibanja.